Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Miljana Cunta: Za ustvarjanje mora biti človek spočit

Objava: 17. 02. 2024 / 00:48
Oznake: Družba, Kultura
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 22.02.2024 / 07:23
Ustavi predvajanje Nalaganje
Miljana Cunta: Za ustvarjanje mora biti človek spočit
Miljana Cunta, dobitnica nagrade Prešernovega sklada za leto 2024. FOTO: Robert Balen/Večer

Miljana Cunta: Za ustvarjanje mora biti človek spočit

»Poezija nastaja v vseh časih, preprosto zato, ker je v človeku potreba, da izrazi razpoloženja in stanja, ki jih težko ubesedimo v običajnem jeziku,« pravi letošnja prejemnica nagrade Prešernovega sklada za leto 2024, pesnica Miljana Cunta.

Miljana Cunta, rojena v Šempetru pri Gorici, od leta 1995 živi v Ljubljani. Študirala je primerjalno književnost in angleščino, iz slednje tudi magistrirala. Uveljavila se je na različnih področjih književnega ustvarjanja, zlasti kot izvrstna prevajalka (pesmi G. M. Hopkinsa, A. Merini, C. Rossetti, D. Levertov, P. Cavalli in L. Müller) in večkrat nagrajena pesnica, prevajana tudi v tuje jezike.

Miljana Cunta, iskrene čestitke za nagrado Prešernovega sklada, ki ste jo prejeli za zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, vašo četrto in že drugo iz mlade Matičine zbirke Mozaiki, ovenčano s to nagrado. Po eni strani si poezija danes težko utre prostor v založniški program, po drugi pa je pesniškega ustvarjanja veliko …

Poezija nastaja v vseh časih, preprosto zato, ker je v človeku potreba, da izrazi razpoloženja in stanja, ki jih težko ubesedimo v običajnem jeziku. Danes se zdi, da predstavlja poezija tudi tihi upor družbi, ki v ospredje postavlja vrednote materialističnega pogleda na svet. V tem je pesniško ustvarjanje tudi etično dejanje, opozarja na duhovno razsežnost človeka, njegovo potrebo po smislu, lepoti in spoznanju.

Je vsa poezija že umetnost?

Raba pesniških sredstev, od ritma, rime, verzov, kitic do metafore in primere, še ni umetnost. Posebej danes, ko se ljudje zatekajo v pisanje tudi iz nekakšnega terapevtskega vzgiba, je dobro poznati razliko. Umetnost ima svoje zakonitosti. Človek jih mora poznati, da lahko izkoristi njeno moč. Samo tako lahko ustvari nekaj, kar sicer izhaja iz zelo osebne izkušnje, a na tak način, da se v stvaritvi prepoznajo tudi drugi. 

 Pesnica Miljana Cunta med prejemom nagrade Prešernovega sklada. FOTO: Daniel Novakovič/STA 

Pri svoji formaciji ste bili zelo sistematični, ne le v izbiri študija, ampak tudi miselnega ozadja: prevajali ste kakovostna dela mislecev, kot je Leszek Kołakowski, ki se posvečajo temeljnim bivanjskim temam.

Ko človek pogleda nazaj, vidi smiselno sosledje, ki ga na poti običajno ne zasleduje. Vsaj pri meni je bilo tako, da so se stvari dogajale spontano, odločala sem se zadnji hip, po intuiciji, veliko je bilo stranpoti in iskanja, nemalo tudi hoje po robu. A vse, kar je bilo takrat težko in trpko, je danes del izkušnje, ki gradi moj ustvarjalni svet. Tu mi je bila v pomoč popotnica vrednot in temeljnega veselja do življenja, ki sem jo prinesla s Primorske in ki mi je pomagala ohraniti zaupanje, da se bodo nekoč stvari sestavile in osmislile. Zelo pomembni so bili zame ljudje, ki sem jih srečevala na poti in ki so mi dajali priložnost, da se preizkusim pri prevajanju, pisanju, urejanju. Dela mi nikoli ni zmanjkalo in za to sem hvaležna. Kar se tiče izobrazbe, se mi je zdelo pomembno, da ustvarjalni zanos uravnotežim z dovolj širokim naborom znanja. Ob študiju sem veliko tudi sama raziskovala in brala, da bi si ustvarila nekakšen privatni literarni kanon – nabor avtoric in avtorjev, ki so me nagovarjali in mi pomagali da sem razvijala lastno misel. V tem času sem razvila nekaj, česar kot otrok nisem imela: potrpljenje. Slutila sem, da bo proces samoiskanja dolgotrajen, a da bo v pravem trenutku obrodil sadove.

Kaj bi opisali kot tla, iz katerih izrašča vaša poezija?

Krajina, sredi katere stojim, ko se sproži pesniška imaginacija, je ves čas ista. Moje življenje se lahko še tako spreminja, a ko pišem pesem, pišem vedno iz sorodnega razpoloženja, ki ga določa nekaj svetega in čarobnega. To stanje težko opredelim, vem pa, kdaj stopim na ta kraj, kaj mi pri tem pomaga in kaj me ovira. Ena najhujših ovir je na primer stres, povezan z neurejenimi odnosi. Na drugi strani pa me sproščenost, podpora, ki jo čutim v svoji neposredni bližini, ter čisto določeni prizori v naravi (morje, gozdovi) spontano prestavijo na te frekvence. Pomemben vir navdiha sta tudi narava in umetnost. In še nekaj: za ustvarjanje mora biti človek spočit.

Navdih je razsežnost nepredvidljivega, zgodi se v najbolj nepričakovanih situacijah, ko nimaš pri roki ne svinčnika ne računalnika. Preprosto začutiš, da se nekaj globoko v tebi premakne. Globinski psiholog Erich Neumann govori o »radikalnem samodoživljaju«, ko človek stopi v stik z »enotno resničnostjo«. Veliko ljudi se je skušalo z besedami približati temu trenutku, a kdor je kdaj stal tam, ve, da so vsi opisi nezadostni.

Branje pesmi na Slovenskem knjižnem sejmu. FOTO: Tatjana Splichal

Včasih se zdi, da človeka bolj zaslutimo kakor razumemo. Je podobno tudi s poezijo?

V nekem obdobju je tudi po zaslugi literarne teorije prevladal analitičen, kritičen tip branja, ki besedilo razstavi na sestavne dele in te nemalokrat jemlje kot izhodišče za razpravo o drugih temah. Takšno branje je intelektualno stimulativno, sama sem mu posvetila diplomsko in magistrsko nalogo. Menim pa, da je lahko tak pristop lahko tudi zelo omejujoč, če ne izhaja iz žive izkušnje pesmi, ki pa se zgodi v aktu pozornega, kontemplativnega branja. Lahko se zgodi, tudi če ničesar ne vemo o literarni teoriji, prav tako pa se lahko ne zgodi, tudi če imamo natančno izdelan bralski pristop. Gre prosto za to, da se pesem dotakne našega srca. Bolj kot razumemo, takrat slutimo, da se je zgodilo nekaj mogočnega. Pesem lahko nagovori človeka v njegovi zadnji globini – če je iz teh globin nastala in če je dovolj spretna v posredovanju tega izkustva.

»Včasih bereš svojo pesem, ki jo je izpisala druga roka,« ste zapisali …

V ozadju te pesmi je ena lepših ustvarjalnih izkušenj, kar sem jih doživela. Znašla sem se sredi nekakšne ustvarjalne krize, ko dlje časa nisem mogla pisati, in to je bilo nadvse žalostno obdobje mojega življenja. V nekem trenutku pa mi je v roke prišla pesem, ki me je prevzela: ne samo, da sem bila srečna, da sem jo našla, da je nekdo napisal nekaj, s čimer sem se lahko v tistem trenutku poistovetila, ampak sem po dolgem času ob branju začutila v sebi tisti živi tok pesniške besede. Nekaj se je začelo prebujati. Čez čas je na podlagi prav te bralske izkušnje nastala pesem Privid, iz katere je verz, ki ga omenjate, in z njo se je – na podlagi osnutkov, ki sem jih zbirala zadnjih šest let – tudi začel proces pisanja zadnje pesniške zbirke.

V vaših pesmih je, četudi zastrto, vselej prisotna svetloba upanja …

Zanimivo je, da iz drugega vzgiba – iz cinizma, iz zagrenjenosti, iz jeze – ne morem pisati. Ta paleta čustev je seveda prisotna, morda kot bežen odblesk tudi v kakšni pesmi, a ko sem ujeta v ta stanja, ko jih zrem pod lupo, predimenzionirane, pesmi preprosto obmolknejo. Stvari je dobro postaviti na svoje mesto, preden se podaš na pot pesmi. Če katero koli čustvo prevlada, zamegli celoto sveta. Blizu mi je ideja enotne resničnosti, ki jo priklicuje pesem in svetloba je lep simbol tega širšega pogleda na človekov položaj v svetu.

Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutij, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce. Pesnica je format rojene umetnice v središču sodobne slovenske poezije, celovita ustvarjalna osebnost v vseh književnih vlogah: kot prevajalka, urednica zahtevnih projektov (Vilenica, Fabula) in knjig, avtorica spremnih besed in esejistka, uvrščena v več pesniških antologij, udeleženka domačih in tujih pesniških festivalov in prejemnica naslova vitezinja poezije za leto 2022. Lani je zastopala Slovenijo kot slavnostna govornica na Frankfurtskem knjižnem sejmu. (Nada Šumi)

Je zrelost tudi v tem, da si upaš biti to, kar si, in v hvaležnosti videti, da si za druge dar?

To se mi zdi zelo zdrava drža, na katero radi pozabljamo in se je moramo vedno znova učiti. Tudi sama sem velikokrat v življenju pozabila na to temeljno hvaležnost in sem jo morala potem spet osmisliti. Včasih se preprosto jemlješ preresno in želiš nadzorovati vse vidike svojega življenja. Hvaležnost pa raste iz zavedanja, da ti je življenje podarjeno in da ti bo na neki točki vzeto. Znotraj tega precej kratkega odseka se pač trudiš biti človek, ki dela napake in se iz teh napak uči. Marsikdaj me je rešilo prav to, da sem bila zmožna priznati svoje napake, jih reflektirati in se iz njih nečesa naučiti. Razumeti, kje sem – kljub dobrim nameram – zašla. Dialog s samim seboj vpliva tudi na to, kako vstopamo v odnose z drugimi. Običajno smo boljši sogovorniki, če smo spravljeni s sabo.

Pogosto pa prej iščemo krivca zunaj sebe …

Ko vstopamo v dialog z drugimi, predpostavljamo neko temeljno sorodnost. Zamišljamo si, da imamo vsi podobne želje, potrebe, celo podobno življenjsko energijo in telesno moč, da nas vse radostijo ali bolijo podobne stvari … V resnici pa smo si v izhodišču tako zelo različni. Težava je, ker ravno tega izhodišča, ki močno zaznamuje naše interakcije, ne vidimo. In tudi to je eden od razlogov, da v naši komunikaciji tako pogosto prihaja do konfliktov. Pot iz konflikta je običajno v koraku nazaj, v ozaveščanju lastnih dotlej neozaveščenih predpostavk, naših danosti. Tako bomo morda razumeli, da si nekatere stvari zelo različno tolmačimo. Ob tem pa je seveda najprej pomembno, da konflikt želimo rešiti.

 Na frankfurtskem knjižnem sejmu 2023 so prebirali tudi pesmi Miljane Cunta. FOTO: Marjan Pogačnik 

Ali skušate kot mama ljubezen do poezije prenesti na otroka?

Opažam, da imajo otroci v prvi in drugi triadi osnovne šole radi poezijo, zlasti tako, ki prinaša ritem, ki nudi izkušnjo lepega in ki je zraven še duhovita. Pozneje pa se nekaj zalomi. Pri nas doma je veliko knjig, tudi pesniških zbirk. Hčerka se prav zdaj zavzeto uči Prešernovega Povodnega moža in je vsak dan bolj ponosna nase, jaz pa nanjo, sin ima predvsem rad pesmi Andreja Rozmana Roze, ki ga vedno spravijo v dobro voljo. Sicer pa priznam, da ne bi čutila posebne frustracije, če bi se branju poezije kdaj odrekla. Ljudje smo tudi v tem zelo različni. Kar se mi zdi pomembno, je, da ohranita odnos do umetnosti, da znotraj raznolikih umetniških jezikov najdeta tistega, ki jima bo v veselje in navdih. Verjamem, da lahko umetnost človeka dviga v duhovnem in etičnem smislu in da je kdaj tudi obliž na rano. Pred novim letom sem na italijanskem radiu poslušala pogovorno oddajo, v kateri je filozofinja (žal si nisem zapomnila imena) na vprašanje, kaj v prazničnem času priporoča osamljenim, odgovorila, da svetuje ogled kakšne razstave, kajti ko si v stiku z veliko umetnostjo, si povezan z vsemi ljudmi. To je res in upam, da bom kdaj podoben nasvet slišala tudi pri nas. 

Prizemljenost in hkrati presežnost vaše poezije zelo lepo povzema verz »Tudi ko boš poletela, naj ostane ena noga na tleh«.

Pesem je navdihnil sprehod ob morju. Govori tudi o tem, kako nasveti prehajajo iz generacije v generacijo. Tako se lahko zgodi, da kar je bilo vodilo tvoje babice tvoji mami, tvoje mame tebi, postaja zdaj tvoje vodilo hčerki. Ko si ga slišal sam, ti je bilo odveč. In ko ga izrekaš ti, je odveč tvoji hčerki. A mogoče je življenjska modrost prav v tem, da zdržimo to nemogočo pozicijo, to visenje vmes, med nevednostjo in vednostjo, med zavestjo o lastni nemoči in zaupanjem v lastno vrednost.

Pogovor s pesnico Miljano Cunta je bil najprej objavljen v prilogi Naša družine (7/2024).

Kupi v trgovini

Kultura šteje
Filozofija in esejistika
27,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh