»Milost, da sem kristjan, daje okus in vonj mojemu življenju«

Miha Vrbinc si vztrajno prizadeva prepoznati in izpolnjevati načrt, ki ga ima Bog zanj. »Po naravi sem optimističen in v zadnjem času me močno nagovarjajo besede: 'Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi' (Rim 12,12). Zavedam se, da nisem gospodar svojega življenja, ampak ga v rokah nosi dobri Bog,« je spoznal Dolenjec, ki so mu zelo blizu pohodi in odmiki za moške, zakonska skupina in Exodus 90. Miha, kako bi se opisali v nekaj povedih – osebno, duhovno, poklicno, prostočasno? Sem Tinin mož in oče dveh hčera in dveh sinov. Vse bolj se zavedam, da si tega nisem zaslužil, ampak je vse, kar prejemam kot mož in oče, dar. Hvaležen sem, da mi je bila dana milost biti kristjan, kar daje okus in vonj mojemu življenju. Po poklicu sem farmacevt in moje delo vodi misel na ljudi, ki jim sadovi tega dela pomagajo lajšati zdravstvene težave. Zavedam se, da ne morem ničesar narediti sam, ampak za to po-trebujem sodelavce, s katerimi se razumemo, spoštujemo in imamo pred seboj iste cilje. V prostem času rad in veliko berem in se zanimam za aktualno dogajanje (kar ni vedno pomirjujoče). V zadnjih letih so me močno prevzeli moški pohodi in odmiki v okviru gibanja Družina in Življenje. Kar mi je bilo včasih odveč (hoja), mi je sedaj v veliko veselje. Zakaj tako radi hodite na odmike za moške in k temu spodbujate tudi druge? Februarja 2022 smo se na pobudo prijatelja iz Novega mesta s skupino mož pod vodstvom Aleša Čerina odpravili na pohod od Jožefa (v Ljubljani) do Jožefa (v Ivančni Gorici). To je bil zame najprej preizkus fizičnih sposobnosti, ali jaz, ki nikoli nisem bil pretirano zagret za hojo, zmorem hoditi ves dan. Kar je bilo mišljeno kot enkraten izziv, je preraslo v nekaj večjega, v redne mesečne moške pohode. V tem času sem spoznal več kot sto mož, vsakega s svojo zgodbo vzponov in padcev. Bodimo realni: ne srečujemo se popolni možje, vsak pride na pohod malo »polomljen«, s svojo bolečino, a tudi bogastvom, ki se ga pogosto ne zaveda. Ko o tem odkrito spregovorimo, si podelimo izkušnje in se tako medsebojno obogatimo. Lahko delite z nami kakšne zanimive odzive vaših žena? Ženi vedno rečem, da se ji splača, da grem na moški pohod, ker bom domov prišel kot boljši mož. Vesel sem, da me pri tem podpira. Opažam, da žene kar same pogosto prijavijo svoje može na pohode, saj vedo, da bo to koristilo njim in njihovim možem. Odzivi žena so vedno pozitivni; če objavimo kakšen odmev s pohodov, je največ njihovih komentarjev in obljub, da naslednjič pridejo tudi njihovi možje. Poleti se odpravimo tudi na petdnevne odmike v divjino. Sam se pošalim, da sem bil na službenih poteh navajen spati v hotelih s vsaj petimi zvezdicami, tako da mi neudobno spanje pod milim nebom v spalni vreči ne prija najbolj. A izkušnja povezanosti v Besedi, pogovoru, delitvi zgodb in vztrajnosti odtehta tudi to neudobje. Letos sem sprejel izziv, da pripravim in vodim daljši pohod tudi v okviru župnije. Tako smo se spomladi peš odpravili do svetoletne cerkve na Zaplazu. Zbralo se nas je približno 50 mož vseh starosti in to je bila odlična priložnost, da smo se pogovarjali tudi s tistimi, s katerimi se samo pozdravimo, sicer pa drug o drugem ne vemo prav dosti. Upam, da nam bo nekaj podobnega ponovno uspelo tudi jeseni. Tudi sicer imate zelo radi naravo. Dolgi pohodi so mi zlezli pod kožo. Ne spoznavam le novih ljudi, ampak tudi sebe. Občudujem stvarstvo, pogosto ostanem brez besed, v kako čudoviti državi živimo, hkrati pa se zavedam, da veliko njenih kotičkov še ne poznam. Učim se vztrajnosti, tudi ko je težko, ko boli, in se ne ustavim ob prvem žulju. To je šola za življenje: da ne obupamo ob prvi preizkušnji, ampak vztrajamo in se borimo. Na pohode se odpravljam tudi s sinovoma. Pred tremi leti smo se peš odpravili iz Novega mesta do dobrih 160 km oddaljenega Preddvora, kjer je bila doma žena. Na petdnevni hoji sredi vročinskega vala smo vsak na svoj način spoznali, da zmoremo precej več, kot bi si sprva mislili. Zadnji dve leti pa se z Jakobom na začetku počitnic odpraviva po slovenski Jakobovi poti. Uspelo nama je prehoditi že primorsko, dolenjsko in letos še gorenjsko vejo te poti. Pred nama je še prekmursko-štajerska veja. Verjamem, da bova našla skupni čas tudi za to. Takšne poti nas povežejo močneje, kot če bi bili skupaj samo v udobnem zavetju doma. Poročeni ste 24 let. Za katere nauke ste najbolj hvaležni v zakonu? Zdi se mi, da sem se moral v zakonu ponovno naučiti pogovarjati. S tem sva rasla skupaj z ženo: da nisva »ugibala«, kaj drug od drugega pričakujeva, kar je sprva prinašalo veliko razočaranj in slabe volje, ampak sva si začela preprosto pripovedovati svoja pričakovanja. Zavedava se, da drug drugemu želiva samo dobro, vendar brez odkritega pogovora ne moreva storiti skupnega koraka naprej. Ker sem po usmeritvi naravoslovec, sem se naučil zelo racionalno gledati na vse, kar se dogaja okrog mene, tudi v družini. A življenje ni le razum, ampak tudi srce, in tega je pogosto premalo. Meni je čustva kar težko pokazati, pogosto jih še sam ne prepoznam, tako da se jih učim ubesediti na primeren način. Vloga očeta je nenadomestljiva tako v družini kot v družbi, tako da me javno marginaliziranje te vloge precej boli. Vem pa, da je moje mesto najprej v zakonu in družini, šele potem pride na vrsto vse ostalo. Kaj vas kot očeta v šestčlanski družini najbolj izpolnjuje v odnosu z otroki? Otroci so si tako različni, da univerzalni vzorec pri vzgoji ne deluje. Trudim se, da sem na razpolago, ko so otroci pripravljeni na kak odprt pogovor. Pri očetovstvu me izpolnjuje, da dan ni enak dnevu, ker tudi sicer ne maram rutine. To sicer ni vedno lažja pot, ampak zavita, z veliko ovinki in postanki. Vsak dan pride kaj novega, o čemer se lahko pogovarjamo, razčiščujemo in dogovarjamo. Bolj kot besede štejejo dejanja, pri tem so otroci moje najboljše ogledalo. Ne »šparajo« se, ko je treba povedati, kaj jih moti. Tega sicer ni prijetno slišati (resnica tudi boli), vendar to jemljem kot del rasti, da se naučijo argumentirati in zagovarjati svoje mnenje ter pri tem tudi vztrajati. Sam pa tudi ne vztrajam pri svojem mnenju za vsako ceno, ampak se jim pustim tudi prepričati. Otrokom ne prikrivam, da česa ne vem, ne razumem, vendar opažam, da se s tem moja avtoriteta ne zmanjšuje. Pogosto se spomnim na besede župnika iz Poljan Jožeta Pluta: »Kar je dobro, je od Boga, ostalo je pa moje.« Veliko razmišljate o odnosih v Cerkvi. Kaj po vašem mnenju prinaša prihodnost? Laiki moramo prevzemati vse večjo vlogo v Cerkvi, saj lahko duhovnikom »odnesemo« mnoga opravila, ki jih lahko naredimo mi, da se lahko bolj posvetijo temu, za kar so poklicani in posvečeni. Iz ljubezni do Cerkve moramo spregovoriti o tem, kako sami vidimo njeno prihodnost. Imamo obljubo, da je Gospod z nami do konca (Mt 28,20). Te besede nam dajejo razlog za veselje in upanje, tako da me za prihodnost Cerkve ne skrbi. Že na začetku ste omenili, da vas zelo pritegnejo družbena vprašanja. Kako se ozirate naprej v tem pogledu? V svetu opažam, da se preveč »primejo« besede brez vsebine, da prevečkrat v ospredje stopijo najglasnejši, čeprav so polni praznih besed. Marsikdaj bi lahko molčali, ko je treba molčati, molčimo pa tudi takrat, ko bi morali spregovoriti zelo glasno. Pri tem se nam je v Sloveniji tako težko izpostaviti za svoje krščanske vrednote in raje vztrajamo v ponižni drži iz časov, ko je bilo krščanstvo porinjeno v zakristije. V Sloveniji opažam, da se oddaljujemo od tistega začetnega ponosa in veselja, da lahko živimo v svoji samostojni državi. Naša travmatična zgodovina nas vse bolj preganja. Ravno v teh dneh lahko spremljamo, kako izkrivljen pogled na smrt prodira tudi v našo zakonodajo. Ko govorimo o smrti, pravzaprav spregovorimo o svojem odnosu do življenja. Kristjani smo posebej poklicani, da ta dar varujemo in zagovarjamo. Mislim, da našo generacijo čaka naloga, da čimprej dostojno pokopljemo vse svoje mrtve, kar je osnova naše civilizacije, in tako stopimo na pot zdravljenja naroda in zdrave povezanosti med nami. To je del naše identitete, vendar sem prepričan, da lahko skupaj zadihamo bolj svobodno, ko bo prišlo do sprave tudi na tem področju. Prav tako pogrešam iskren dialog med različno mislečimi v želji po napredku, vendar nas še preveč delijo »proti« in premalo je skupnih »za«.

Dostop do članka (47174)

»Milost, da sem kristjan, daje okus in vonj mojemu življenju«

»Milost, da sem kristjan, daje okus in vonj mojemu življenju«

Miha, kako bi se opisali v nekaj povedih – osebno, duhovno, poklicno, prostočasno?

Skrivnost Pogačarjevega uspeha

LJUBLJANA – 50 let od smrti sv. Jožefmarija Escrivája

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.