Misijonarja iz ZDA

Zanju najverjetneje še niste slišali. Gosta tokratne rubrike Ljudje dobre volje sta v slovenskem prostoru povsem neznana, sta pa posredno izjemno pomembna za več tisoč zakonskih parov in družin po Sloveniji. Mark in Lisa Schatzman prihajata iz ameriške zvezne države Arkansas, kjer je svoje korenine pognala organizacija FamilyLife in pri kateri sta pred več kot četrt stoletja Dani in Vilma Siter dobila prve spodbude za ustanovitev društva Družina in Življenje, ki letos praznuje 25 let. Srečali smo se v Čatežu, kjer sta sklenila svoje enomesečno potovanje po stari celini. »Tokrat sva bila prvič v Evropi,« povesta. Potovala sta od severa do hrvaške obale, zadnjih nekaj dni pa odkrivala lepote Slovenije. Pripotovala sta na povabilo DiŽ-a, ki ju je gostil na svojem letnem seminarju za prostovoljce Dajemo naprej od 26. do 29. septembra, da bi v Slovenijo prinesla nekaj vetra od tam, kjer se je vse skupaj začelo. Začutila sta Božji klic Zakonca Schatzman sicer nista ustanovitelja ameriškega »DiŽ-a«. Gladino sta orala Dennis in Barbara Rainey, ki sta kot mlad par delala s srednješolci in pri tem ugotovila, da večina težav najstnikov izhaja iz njihovih družin, staršev. Zato sta se usmerila k izviru in leta 1976 ustanovila FamilyLife, naprej kot pripravo na zakon, kasneje sta dodala danes glavno skrb – delo z zakonci. »Vse se je začelo z majhnimi seminarji v njuni hiši v Little Rocku v Arkansasu,« preraslo pa je v krščansko organizacijo, razširjeno v več kot sto ameriških mestih z nekaj sto zaposlenimi, ki prirejajo konference in seminarje, vodijo radijske oddaje, pripravljajo gradiva in programe, da bi pomagali zakoncem in družinam graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Mark in Lisa sta se s FamilyLife prvič srečala kot zaročenca, pridružila pa sta se ji leta 1989. »Bila sva tri leta poročena, imela sva dojenčka in malčka, ko sva začutila, da naju Bog kliče, naj se pridruživa FamilyLife. Sredi svojih dvajsetih let sva pustila službi v domačem mestu in se iz New Mexica preselila v drugo državo,« se spominjata. V ožji ekipi, Mark je bil vodja oddelka za organizacijo dogodkov, sta ostala osem let, prostovoljca in predavatelja pa sta bila vsega skupaj blizu 25 let. Ob tem izrazita veliko hvaležnost Bogu, da ju je pripeljal v Arkansas, saj zanju to še zdaleč ni bila služba, temveč poslanstvo, ob katerem sta rasla tudi sama, se kot mož in žena brusila in postavila trden temelj, na katerem lahko še danes gradita svoj zakonski odnos. »Nisva strokovnjaka za zakon« Zakonca, ki sta se spoznala že v srednješolskih letih, obiskovala isto univerzo, se v zadnjem letu študija poročila in zakonsko življenje začela ob predavanjih, študentskem in prostovoljnem delu, najprej poudarita, da nista »strokovnjaka za zakon«. Kljub temu da sta z odra seminarjev in konferenc nagovarjala mnoge zakonce, jih navduševala, opogumljala in spodbujala, pravita, da sta v zakonskem življenju ves čas na poti. Vedno novinca. »Ne glede na vse, kar sva že doživela, prestala, pride situacija, ki je za naju nova, v kateri še nisva bila in s katero se morava soočiti prvič. Vedno pride novo leto in novi izzivi,« pojasnjujeta. Trenutno je to soočenje s sindromom praznega gnezda. Imata pet otrok, dve hčeri in tri sinove, stare med 38 in 19 let. Imata tudi že sedem vnukov, najstarejši ima 14 let, najmlajša pet mesecev. V skoraj 40 letih skupnega življenja sta 38 let v hiši vedno imela otroke. Letos sta na fakulteto pospremila najmlajšega. »Kako je zdaj vse drugače, pove že pogled v hladilnik,« se posmeji Lisa in poudari, da si po letih intenzivnega starševstva želita kot zakonca predvsem uživati v kakšni skupni prostočasni dejavnosti. Kar pa je kar izziv, pove Lisa: »Težko je verjeti, a sva si precej različna. On rad kolesari, jaz rada hodim.« Na vprašanje, ali sta ga že našla, v smehu odvrneta, da je njun trenutni skupni hobi iskanje hobija. »In tudi to je zabavno,« odvrne Mark. Prav zavedanje različnosti njunih temperamentov in neprestano odkrivanje svojega zakonca, kaj bi drugemu ustrezalo, kaj ga odvrača, je zanju tudi ključ do dobrega medsebojnega razumevanja in uspešnega krmarjenja skozi različne viharje, ki jih prinaša življenje. Skrivnost srečnega zakona Kot vsak je tudi njun zakon razbrazdan z mnogimi vzponi in padci; od obdobij, ko sta se čutila zelo blizu in združena, do obdobij, ki bi ju lahko tudi ločila. »Več epizod raka, službeni izzivi, spremljanje umirajočih staršev, skrb za ostarelo mamo in družinskega člana s posebnimi potrebami … Vse to te lahko razdvoji. A z Liso sva po Božji milosti izbrala, da so te situacije za naju postale prostor združevanja,« naglasi Mark. Obenem pa sta prepričana, da jima to ne bi uspelo, če v svoj zakon ne bi povabila Jezusa. »Če mu slediva, naju poveže tudi takrat, ko se ne počutiva najbolj odlično. Globoko verjameva, da zakon presega samo naju dva in da najbolj srečni pari niso tisti, ki iščejo srečo samo v zakonu, ampak tisti, ki iščejo Gospoda.« V cerkvi vedno hranimo prazen sedež Kako pomembno mesto imata Bog – vero sta po nekaj turbulencah uspela predati tudi svojim otrokom – in Cerkev v njunem življenju, pove tudi razlog, zakaj sta leta 1997 pravzaprav pustila plačani službi pri FamilyLife. Po več letih prostovoljnega dela v lokalni cerkvi, ki je iz leta v leto rasla, dela je bilo vedno več, sta začutila, da ju tam bolj potrebujejo. Od takrat je njun misijon v lokalni cerkvi v Bentonvillu v Arkansasu. Lisa je delala na področju pastorale otrok, Mark pa kot protestantski pastor še vedno vodi veliko in cvetočo krščansko skupnost. Seveda nas zanima, kako jim uspeva. Najprej pojasnita, da v Bentonvillu raste vse – ker so tam velike korporacije, se ljudje priseljujejo z vsega sveta, raste infrastruktura, šole, otrok je veliko. »Bog prinaša svet k nam. Večina teh ljudi sicer ne bo prišla v cerkev, zato vedno iščemo nove poti, kako jih poiskati, se jim približati in jih spoznati tam, kjer so. V cerkvi vedno hranimo prazen sedež za nekoga, ki še lahko pride. Ne moremo živeti zaprti, moramo ljubiti, sprejeti, služiti in usmerjati nove sosede k Jezusu. Bog jih je z razlogom poslal k nam in naša naloga je, da jim predstavimo Jezusa.«

Misijonarja iz ZDA

Misijonarja iz ZDA

Začutila sta Božji klic

Vprašam »Kako si?«, pa ne dobim odgovora

Babica »za življenje« vnovič aretirana

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.