»Misijonarji smo vaši posredniki«

Do 15. septembra poteka dobrodelna akcija Slovenske karitas Za srce Afrike, ki jo dopolnjuje akcija rednih prispevkov Z delomdo dostojnega življenja (trenutno je 844 srčnih mesečnih darovalcev, vabijo nove). Morda se kdo sprašuje, ali imajo naši skromni darovi kaj učinka. Toda ko človek posluša s. Vesno Hiti, ki se že 35 let neutrudno razdaja v Afriki, trenutno v Burundiju, se ti dvomi razblinijo. Gospod zares pomnoži naših »pet hlebov in dve ribi« ter spreminja življenja najrevnejših: materialno, kulturno, socialno in duhovno. Vendar za to potrebuje naše odprto srce in roke misijonarjev in misijonark, kot je s. Vesna, ki je med poletnim obiskom domovine spregovorila za Družino. Koliko misijonov imate usmiljenke v Burundiju in s katerimi dejavnostmi se ukvarjajo? Imamo šest misijonskih postojank in vse se nahajajo v bližini župnijskih cerkva, ki so središče duhovnega in tudi kulturnega dogajanja: Bujumbura, Rwisabi, Ruzo, Kiguhu, Gitega in Muhwazi. V treh postojankah (Rwisabi, Ruzo in Kiguhu) so zdravstveni centri in porodnišnice, ki so bili v večini zgrajeni, dograjeni ali obnovljeni v okviru akcije Za srce Afrike in z drugimi donacijami iz Slovenije. Na dveh postojankah sta otroška vrtca, tretji je v gradnji. Vsaka postojanka ima nekaj specifičnega, skupno pa jim je to, da povsod ubogim pomagamo, da najdejo delo. Velik projekt se trenutno odvija na misijonski postojanki Muhwazi. To je res Božje delo. Najprej smo mislile zgolj na vrtec, ko pa je bil vrtec s tremi stopnjami v polnem teku gradnje, so nas vsi prosili, da bi otrokom omogočili še osnovno šolo. Tako smo se odločile, da bo poleg vrtca še devetletka (6 razredov osnovne šole in 3 razredi usmerjenega iz-obraževanja). Zaupale smo v Božjo previdnost, dokončale vrtec in v končni fazi je gradnja šole, sanitarij, dvorane in igral. Celoten kompleks je tudi varno ograjen. To je bil kar drzen projekt, ampak verjamemo, da je Bog na delu in zaupamo v dobroto darovalcev, da bomo z letošnjo akcijo Za srce Afrike pokrile vse še nepokrite stroške, ki jih ni malo. Ta šolski center bo obiskovalo približno 600 otrok. Veste, tam otrok kar mrgoli in vsi si želijo znanja in boljše prihodnosti. Kje pa vi trenutno delujete? Delujem v ekonomski prestolnici države, v Bujumburi, kjer imamo dnevni center za otroke s posebnimi potrebami »Akamuri«, kar pomeni Lučka, podobno kot imamo v Sloveniji »lučkarje«, četudi pri nas ni povezave z gibanjem Vera in luč. Imamo 170 otrok, ki jih vsak dan pripeljejo. Ob tej priliki se zahvaljujem Misijonskemu središču Slovenije, ki prek svoje akcije MIVA omogoča vsakodnevni prevoz teh otrok v dnevni center z dvema avtobusoma. Mi jim v naši šoli nudimo poseben pouk, fizioterapijo, ki pa sprejema tudi zunanje otroke. Med njimi je največ tistih s cerebralno paralizo in deformacijami spodnjih okončin. Mesečno nudimo do 7.000 fizioterapevtskih uslug, saj mobilna ekipa hodi tudi na druge postojanke. Zakaj ste izbrali prav to področje? To področje je Bog zame izbral in kar On izbere, je res najboljše! Pred tem sem bila 25 let na istem misijonu v Ruandi. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom kdaj v Bujumburi: jaz sem medicinska sestra, tam pa ni bilo ambulante, z otroki s posebnimi potrebami in v fizioterapiji nikoli nisem delovala, ker to pač ni moja stroka … Toda ko je neka sestra od tam odšla in se je iskala zamenjava, je mene začela preganjati tista Izaijeva beseda: »Koga naj pošljem? Pošlji mene!« Dobro, če nimate drugega, pošljite mene, sem rekla. In izkazalo se je, da je to moja največja sreča, da delam s temi najlepšimi otroki s posebnimi potrebami, ki me evangelizirajo. Oni vas evangelizirajo … ? Da, s to njihovo pristnostjo, prisrčnostjo, neposrednostjo … V njih ni laži! Če se zlažejo, sami priznajo in se znajo opravičiti. Pri njih ni pristranskosti, ni hudobije. Evangelizirajo me tudi s tem, kako znajo pristopiti drug k drugemu, kako si znajo medsebojno pomagati, zaščititi drug drugega … Človek bi rekel, da ti otroci ne vedo ničesar in vendar imajo vsako sredo sveto mašo. Oni veliko globje dojemajo Boga in vero. Neverjetno, kako je sveto za njih nekaj dejansko svetega. Nekoč nas je obiskal duhovnik v civilu, med tednom, ko ni bilo maše. Sem mislila, da ga ne bodo poznali in sem jih vprašala: Kdo pa je to? Eden od teh otrok je takoj odgovoril: To je Jezus! Kako znajo prepoznati nekoga po bistvenem. Drugič sta se dva stepla in je ob tem tretji rekel: Zato, ker sta tadva tole naredila, je Jezus umrl na križu! Če bi videli, kako se veselijo maše, kako plešejo, kako se vse vrti … Zato pravim, da so to najčudovitejši otroci. Zdaj ko sem v Sloveniji dva tedna, mi že manjkajo! Se zahvaljujem Slovenski karitas, da nas je z akcijo Za srce Afrike podprla, veliko je dodalo Misijonsko središče in Radio Ognjišče s svojo Pustno sobotno iskrico leta 2020. Z vsemi darovi iz Slovenije smo lahko dokončali naš čudovit center za otroke. Na tej postojanki z akcijo Slovenske karitas Z delom do dostojnega življenja približno 15-tim družinam pomagamo, da si zaslužijo za življenje s svojim delom: čiščenje, pripravljanje hrane, kuhanje … največ so to žene, ki imajo invalidnega otroka. Naša velika kuhinja enkrat tedensko kuha tudi za 500 zapornikov v mestnem zaporu, kjer so duševno bolni zaporniki, mladoletniki, žene, matere z otroki. Kako je z drugimi akcijami? Na vseh šestih postojankah z že omenjeno akcijo Z delom do dostojnega življenja sestre skrbimo, da najrevnejši imajo delo ali zaposlitev. V Rwisabi s tem preživljajo 40 družin, v Kiguhu čez 30 … Ženske in moški pomagajo v zdravstvenem centru, pri gradnji, imajo razna združenja, lepo je videti, kako člani projekta drug drugega podpirajo, recimo pri gradnji hiše. S pomočjo darovalcev iz Slovenije dobijo za svoje delo dnevno okoli enega evra, s čimer lahko kupijo hrano, plačajo otrokom šolanje, zdravljenje … Kdor je deležen te akcije, sodeluje na mesečnih srečanjih, kjer se pogovorijo o različnih temah: verskih, higienskih, o družinskem življenju … Veliko zakonskih zvez se je uredilo; starši so se poročili, oni in otroci so prejeli zakramente. Skratka, pomaga se ne le materialno, ampak tudi duhovno. Akcija Kupim kozo prav tako deluje na vseh postojankah. Ljudje lahko s kozjimi iztrebki gnojijo zemljo in pridelajo več zelenjave, prirast pa prodajo na tržnici, da nekaj zaslužijo za potrebe družine. Večinoma se to zelo dobro obnese, včasih pa se zgodi, da kakšen kozliček prekmalu konča na žaru (smeh). Ste opazili neko posebej lepo značilnost pri Burundijcih, ki vas nagovarja? Ja, sem, recimo potrpežljivost. Pri njih ni tako kot pri nas, da mora vse biti takoj, ad hoc. So zelo potrpežljivi, ogromno znajo prenesti. Tudi zaupanje v Božjo previdnost. Zaupajo. Pa medsebojna pomoč. V Sloveniji kljub temu da vsi jamrajo, da je drago, da je premalo … moram povedati: ni primerjave. Ni primerjave! Kako je z vašo oznanjevalno dejavnostjo? Sestre marsikje pomagajo v pastorali. V Bujumburi vsako nedeljo in praznike prinašamo na domove sveto obhajilo bolnikom, imamo tudi verouk in pripravo na zakramente za otroke s posebnimi potrebami. Toda naše prvo poslanstvo je evangelizacija z zgledom. Sestre smo vedno v stanovski obleki. Lahko povem, da kjer koli se prikažem, na uradu, v trgovini, na ulici, to že pri ljudeh vzbuja asociacijo na Boga. Me ne bomo šle pridigat, ampak ko nas vidijo, nas ljudje takoj povežejo z Bogom in začne se pogovor o Njem. Prav to je razlika od dela državnih socialnih služb in humanitarnih organizacij. Me se zavedamo, da nismo prišle v svojem imenu. To je bil najprej Božji klic. Ko odgovoriš na ta Božji klic, ga udejanjaš in s svojim življenjem pričuješ. Kot Bogu posvečena oseba ne morem neodgovorno delovati tam, kjer sem. S tem ne mislim, da laiki ne delajo odgovorno, niti malo ne, ampak imaš drugačen način življenja. Z našimi sodelavci se v vseh misijonskih centrih vsak dan pred začetkom dela najprej zberemo, preberemo Božjo besedo, zmolimo kratko jutranjo molitev in šele potem gremo na delo. Tudi z otroki, ko pridejo, je najprej jutranja molitev, dvig zastave, petje himne in potem veselo na zajtrk. Postojanka v Bujumburi, kjer delujem, je v središču mesta, imamo veliko kapelo, kjer se vsako jutro pri sveti maši zbere okrog 50 sosedov. Vedno pravim: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo! Ste kdaj opazili, da je Gospod očitno čudežno posegel na izreden način? Sem. Že tako nikoli ne računamo na naše moči, ampak na Božje delovanje. Eden izmed naših otrok s cerebralno paralizo in posledično hudimi napadi epilepsije je neprestano jokal dneve in noči. Njegova mamica je nekega dne eno od sosester zaprosila, če bi molila nad otrokom. Sestra pa je povabila še duhovnika, naj otroku podeli zakrament bolniškega maziljenja. To sta storila in je od takrat otrok čudežno miren. Drugi primer je glede naše sestrske hiše. V neposredni bližini so zgradili stadion in želeli so nas in več sosedov odstraniti z lokacije. Spraševale smo se, kaj storiti. Začele smo redno molit molitev »Spomni se …« – ravno danes je god sv. Bernarda, ki je to molitev sestavil (20. avgust) – in od ta-krat so ti pritiski ponehali. Kakšne so posebnosti vincencijanskega načina misijonskega delovanja? »Družba je misijonarska po naravi; prizadeva si ohraniti potrebno prožnost in gibčnost, da se spričo vseh oblik bede lahko odzove vabilom Cerkve. Kakor ustanovitelja se skuša približati ubogim tam, kjer so, in iskati najbolj zapuščene in pozabljene. Sv. Vincencij in sv. Ludovika sta že v začetku z apostolsko drznostjo poslala svoje hčere na pota sveta.« Tako pravi eden od členov naših Konstitucij. V misijonih smo mednarodna skupnost, različnih narodnosti in kultur, ampak med seboj zelo eno. V naši skupnosti v Bujumburi sem jaz trenutno edina belka. Vendar tega nikoli ne občutim, ker smo dejansko sestre. Povezuje nas duh naše družbe. S tem povezano je služenje ubogim in ta duh, da nam »nobena revščina ne sme biti tuja«. Zato gremo k tistim, ki so najbolj potrebni. Seveda je tudi duhovna beda. Vidim, kako ljudje radi sprejemajo Marijino čudodelno svetinjico, vedno razložimo njen pomen, zakaj jo nosimo, jo delimo, zlasti na praznik prikazanja 27. novembra, in naslednji dan, ko goduje usmiljenka sv. Katarina Laboure, kateri je Marija zaupala svetinjo. Nam zaupate, zakaj ste se vi odločili za posvečeno življenje in za misijone? Sploh se nisem jaz odločila! Bog se je odločil; jaz sem le sledila Njegovemu klicu. Od doma sem šla s 15 leti v Beograd k sestram usmiljenkam. Videla sem jih, ko so prihajale na obisk v domačo župnijo na Blokah in se mi je njihovo življenje zdelo silno lepo. Že 52. leto sem v tem poklicu, tega nisem nikoli obžalovala. Zakaj za misijone? Nekoč sem v neki številki vašega tednika Družina videla sliko sestre Marjete Mrhar s črnčkom v naročju. Meni se je to tako fajn zdelo! Jaz bi pa tudi to!, sem si rekla. Ta misel me ni pustila pri miru, toda sprva sem bila premlada, pozneje slabšega zdravja … Tudi ko sem delala v Skopju v Domu starejših, kjer sem oskrbovala bolne in umirajoče, sem bila srečna, vedno sem bila srečna! Pa kaj siliš drugam, če si srečna, so me sestre spraševale, ampak preprosto sem čutila, da moram v misijone. Nenehno sem prosila predstojnice, vse dokler me v 35. letu življenja niso poslali v misijone. Kaj bi za konec sporočili bralcem? Jaz bi se rada najprej zahvalila. Pa ne samo za dragoceno akcijo Za srce Afrike. Ne pozabimo, koliko vodnjakov s čisto pitno vodo je bilo doslej narejenih! Koliko zdravstvenih centrov in šol zgrajenih, koliko družin se je postavilo na lastne noge! Zato hvala Slovenski karitas, hvala vsem posameznim dobrotnikom po Sloveniji in Misijonskemu središču Slovenije. Afrika še vedno potrebuje vašo duhovno, moralno in materialno pomoč. Vsaka pomoč je dobra naložba, je naložba tudi in predvsem za nebesa. Smo zelo hvaležni. Misijonarji se zavedamo, da brez vse podpore, brez naklonjenosti slovenskega naroda na vseh ravneh: duhovni, moralni, ekonomski, ne bi zmogli. Zavedajte se, da je to vaše delo, da smo misijonarji samo vaši posredniki. Za vse pa najprej, hvala Bogu!

Dostop do članka (47174)

»Misijonarji smo vaši posredniki«

»Misijonarji smo vaši posredniki«

Koliko misijonov imate usmiljenke v Burundiju in s katerimi dejavnostmi se ukvarjajo?

HOTEDRŠICA – Marjetina nedelja na Ravniku

Kaže smer nebes

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.