Mlade škofije si utirajo nove poti

Sedmega aprila 2006 so bile v Sloveniji razglašene tri nove škofije: Škofija Murska Sobota, Škofija Celje in Škofija Novo mesto. Odločitev papeža Benedikta XVI. je vernikom prinesla veliko veselja. Tedanji odgovorni urednik tednika Družina Franci Petrič je dogodek označil kot »eno največjih novic v zgodovini Cerkve na Slovenskem«. Ni čudno, saj je bila zadnja nova škofija na Slovenskem, ljubljanska, ustanovljena 445 let pred tem. Strukturalne spremembe pa nikoli niso zgolj stvar struktur, ampak predvsem stvar ljudi. So priložnost za nove načine oznanjevanja, rast vere in povezovanje občestev. Kakšni so konkretni sadovi in izzivi mladih škofij po 20 letih delovanja? Čuti se medsebojna bližina Med razlogi za ustanovitev novih škofij je bil največkrat omenjen namen, da bi bil škof resnično lahko blizu duhovnikom in po njih tudi vernikom. Želja je bila, da bi škof z duhovniki ustvaril bližino, zaupanje, sodelovanje, da bi jim bil resnično na voljo. Da bi bili odnosi osebni, ne birokratski. Po 20 letih se občutek bližine v praksi potrjuje, doživljajo škofje ordinariji. »Gotovo se je lahko manjša škofija bolje povezala in postala bolj domač prostor, ki je omogočil boljše povezovanje,« komentira celjski škof Maksimilijan Matjaž. Trudi se »negovati duhovno vez preko Božje besede in evharistije z vsakim vernikom in duhovnikom, ki mi je zaupan, trudim se biti razumljiv in dostopen za vse, biti razpoložljiv za pogovore in obiske župnij, tudi izven birm in kanoničnih vizitacij«. Murskosoboški škof Janez Kozinc je večino časa deloval v celjski škofiji, od koder lahko pove: »Oba škofa, gospod Lipovšek in gospod Matjaž, sta bila zelo razpoložljiva za moja vprašanja, prošnje, nasvete in tudi za razna liturgična obhajanja – ni bilo težko najti ustreznega datuma.« Zdaj, v soboški škofiji, pa se mu zdi pomembno duhovnike poznati »ne samo na 'birokratski' način, temveč osebno. Moj predhodnik gospod Peter Štumpf je vsled večje povezanosti za vse duhovnike škofije organiziral mesečna srečanja vseh. To vidim kot korak v smer tega, da bi škof rad bil blizu duhovnikom in po njih vernikom. Seveda je to mogoče v škofiji, ki ima manjši obseg,« poudari in doda: »V teh nekaj mesecih se počutim v škofiji že precej domače glede tega, kje delujejo duhovniki, in tudi že vsaj malo vem, kdo so njihovi verniki.« Tudi novomeški škof Andrej Saje z veseljem in hvaležnostjo potrjuje, »da se je prvotna želja po večji bližini med škofom, duhovniki in verniki v veliki meri uresničila. Prav manjši obseg novomeške škofije omogoča bolj osebne in neposredne odnose. Kot škof sem skoraj vsako nedeljo navzoč na kateri izmed župnij, pogosto pa tudi med tednom. Ta neposredna prisotnost omogoča resnično srečevanje z ljudmi, pogovor, poslušanje in skupno iskanje poti naprej.« V škofovski službi mu največ pomeni prav srečevanje z ljudmi. »Vsako srečanje je priložnost, da prepoznam Božje delovanje v konkretnih življenjih. Posebej me nagovarjajo zgodbe ljudi, ki odkrijejo vero ali se zanjo na novo odločijo,« izpostavi. Z duhovniki se srečuje redno tako formalno kot tudi v neformalnem okolju, »kar krepi medsebojno zaupanje in občutek bratstva. Ob tem opažam, da tudi verniki doživljajo škofa kot dostopnega in bližnjega.« Več škofov, več sodelovanja? Imenovanje novih škofov pred 20 leti je prineslo tudi razširitev Slovenske škofovske konference (SŠK), kar je tedanji škofovski zbor pozdravil z upanjem na več pobud in idej. Zanimalo nas je torej, kako pri svojem delu, predvsem pri skupnih pastoralnih vprašanjih, škofje sodelujejo med seboj. Škof Kozinc pove, da »se nekatere smernice za pastoralno delo pripravljajo na nivoju SŠK, preudarno, brez naglice, z našimi pomisleki in iskrenim pogovorom na naših srečanjih.« Škof Saje, predsednik SŠK, pa rednemu sodelovanju med slovenskimi škofi pripisuje velik pomen za življenje Cerkve v Sloveniji. »Srečujemo se na rednih in izrednih sejah SŠK, na sejah stalnega sveta, pa tudi ob različnih skupnih praznovanjih, dogodkih in duhovnih vajah. Ta srečanja niso le formalna, ampak omogočajo izmenjavo izkušenj, pogledov in konkretnih pastoralnih rešitev.« Posebej dragocena je bila zanj »nedavna skupna pot v Rim na obisk ad limina apostolorum, kjer nas je sprejel papež Leon XIV. Kot škofje smo tam preživeli več dni skupaj, obiskali različne dikasterije Svetega sedeža in poglobili medsebojne odnose.« Škofijo imajo za svojo Škofija naj bi vse bolj postala živa skupnost. So škofljani mlade škofije vzeli za svoje, jih imajo za del svoje identitete? Škofje čutijo, da vse bolj. »Prav preko iskanja poti skupne vizije in sinodalne prenove je gotovo rasla tudi zavest pripadnosti skupnemu prostoru in vrednotam,« razmišlja celjski škof. »V svetem letu so nas zelo povezala romanja, še posebej romanje dekanij v stolnico in skupno škofijsko romanje k naši sozavetnici sv. Emi v Krko,« doda. Tudi novomeški škof zadnja leta opaža, da »verniki vedno bolj doživljajo škofijo kot svojo. Ta pripadnost se kaže v večji vključenosti laikov, v rasti različnih skupin in pobud ter v pripravljenosti za sodelovanje. Posebej v jubilejnem letu se je ta zavest še okrepila: organizirali smo romanja, srečanja stanovskih skupin, v pripravi na 20-letnico škofije dneve odprtih vrat, ki se jih je udeležilo nad 800 vernikov iz vse škofije.« Verniki so ponosni na svojo pripadnost škofiji, pravi, in jo vse bolj povezujejo tudi z življenjem vere. »Sam osebno škofijo doživljam kot živo skupnost, ki raste iz sodelovanja med duhovniki, redovniki, redovnicami in vernimi laiki.« Občestvo v Pomurju »postaja moj dom, moja skrb, tudi moje veselje. Ne skrivam pa, da se to ne dogaja 'skokovito', temveč po korakih,« pravi sveži soboški škof, ki se v župnijah in skupinah čuti lepo sprejetega. »Pokrajina, način življenja, socialne mreže, govorica, miselnost, različne narodne in verske skupnosti … so tu zame novosti, ki jih ni mogoče usvojiti v nekaj mesecih,« je odkrit. Vidi pa, da »so škofljani soboške škofije ponosni na to, da imajo svojo škofijo«. Škofija je okolje, kjer se krepi vera Ustanovitev škofij je bila leta 2006 označena kot zgodovinski dogodek, ki bo močno zaznamoval Cerkev v Sloveniji. S škofi, ki sicer poudarjajo, da so strukturne spremembe bolj stalnice kot prelomnice, smo se vprašali, kakšen je po 20 letih delovanja pomen njihovih škofij. Katere prednosti in sadove opažajo? »Prva ekipa na čelu s škofom Stresom je izkoristila zagon novega začetka in pomladnega razpoloženja v družbi ter izpeljala široko razpravo o stanju verskega življenja po naših župnijah, o potrebah ter o oblikah in ciljih pastorale,« se škof Matjaž vrne nazaj. »Iz tega so nastale pastoralne smernice, na katere smo se navezali v zadnjem štiriletnem pokoronskem obdobju, ko smo intenzivno iskali vizijo celjske škofije v spremenjenih demografskih in družbenih razmerah. V ta proces smo poskušali vključiti čim širši krog ljudi iz celotne škofije. Pri tem nas je podpirala tudi preroška vizija papeža Frančiška o sinodalni prenovi Cerkve, ki je prav tako gradila na konceptu občestva in zavesti pripadnosti ter misijonarskem ognju,« pojasni. »Trenutno smo v obdobju 'posvajanja' naše vizije, ki se glasi: 'V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.' Za vsako od teh besed želimo najti konkretne oblike in načine za njeno uresničitev,« pove. Opaža, da skupna vizija škofijo »počasi povezuje, jo osvobaja nepotrebnega in jo usmerja k bistvenemu«. Hvaležen je, ko opazuje, »da se pomlad že prebuja: Na marsikateri župniji rastejo timi, ki v sodelovanju z duhovnikom delajo pogumne pričevalske korake; veselim se pričevanj mladih o zares osebni veri, o vrednotah, za katerimi mnogi trdno stojijo, tudi v zelo neugodnih okoliščinah; prihajajo nove družine, ki se povezujejo v družinski katehezi, rojevajo se nove skupine moških, žensk in mladih, ki iščejo Boga in pričujejo z osebno izkušnjo,« z veseljem našteva celjski škof. Škof Kozinc za zdrav utrip škofije izpostavlja pomen organizmov, ki so v pomoč pastoralnemu delu na župnijah: »Katehetsko- pastoralna šola, ekipe na škofiji pripravljajo razne duhovne spodbude za župnije za mlade in odrasle (kakor je to za letošnje praznovanje 20. obletnice ustanovitve škofije), Škofijska karitas je v službi mnogim župnijskim enotam, imamo močno in aktivno ekipo škofijskega odbora mladih, priložnostna romanja, srečanja za različne deležnike …, tako da je na tej ravni čutiti, da je škofija okolje, ki omogoča krepitev vere na tukajšnjem območju.« »Danes ima novomeška škofija pomembno vlogo kot živ in dinamičen del Cerkve na Slovenskem. Njena relativna majhnost pomeni tudi večjo prilagodljivost. V zadnjih letih smo naredili korake v smeri večjega sodelovanja med župnijami, večje vloge laikov in novih oblik evangelizacije,« je vesel škof Saje. »Sadovi teh prizadevanj so vidni: večja povezanost, več pobud, pa tudi določena znamenja verskega prebujanja – več zanimanja za zakramente, več dejavnih skupin in več osebne vere. Škofija tako postaja prostor, kjer lahko vsak najde svojo pot rasti v veri,« ugotavlja podobno kot Kozinc. V veliko veselje so mu tudi preprosti trenutki: »otrok, ki ponosno pove, da sodeluje pri Karitas, mladi, ki iščejo svojo pot, ali skupnost, ki živi vero v vsakdanjem življenju. Takšni trenutki potrjujejo, da je Cerkev živa in da Bog deluje tudi danes. To mi daje upanje in moč za nadaljnje delo.« Manj duhovnikov, večja vloga laikov Ne moremo niti mimo težav, s katerimi se kot vsaka skupnost soočajo tudi škofije. Enega večjih izzivov predstavlja upad duhovniških poklicev, ki se je nakazoval že ob ustanovitvi škofij, danes pa ga občutimo še toliko bolj. Škofija Celje ima trenutno štiri bogoslovce, Škofija Novo mesto dva, Škofija Murska Sobota pa enega. Novomeški škof upad povezuje tudi z demografskimi spremembami: »Manj je rojstev, manj družin, več selitev v urbana središča. To zahteva nove pristope in večjo prilagodljivost,« ugotavlja. »Na te izzive odgovarjamo na več načinov. Najprej z molitvijo za nove poklice, ki ostaja temeljna. Hkrati pa se trudimo mlade nagovarjati, jim predstaviti lepoto duhovniškega poklica.« Pomemben poudarek daje tudi vse večji vlogi laikov. »Katehetsko-pastoralna šola, različne skupine in pobude kažejo, da si mnogi želijo poglobiti svojo vero in aktivno sodelovati v Cerkvi. To je veliko znamenje upanja,« podčrta. Upanje celjske škofije pa je vendarle tudi znova nekoliko večje število bogoslovcev. »Z njimi se trudim preživeti nekaj več lepega skupnega časa, da bi drug ob drugem in ob Božji besedi rasli kot Jezusovi učenci in apostoli našega časa,« pravi njihov škof. Vse več povezovanja in sodelovanja Ob »kadrovskih« izzivih, ki jih prinaša staranje velikih generacij duhovnikov na eni strani in zmanjševanje števila vernikov na drugi vsi škofje intenzivno iščejo nove poti in načine občestvenega življenja. »Verjetno je zelo rigidno, če bi rekel, da je izziv ohranjati vse tako, kot je bilo pred desetletji ali celo sto let nazaj,« razmišlja soboški škof. »To ni resničen izziv, ker so bile tedaj razmere zelo drugačne, tudi na strani vernih laikov. Izziv vidim bolj v tem, da z verniki skupaj živimo sedanje razmere in v duhu sinodalnosti hodimo pot sodelovanja, da lahko duhovnik kvalitetno opravlja svojo službo, verniki pa svojo,« izpostavi. Drug izziv prepoznava v tem, »da bo v prihodnje še kakšna župnija ostala brez redne svete maše in da bo za prejemanje Božje 'hrane' potreben večji angažma vernikov«. Vendar »če se bo hrepenenje po duhovni hrani krepilo, mislim, da nas Gospod ne bo pustil brez delivcev svojih milosti,« je prepričan. Škof Saje prihodnost vidi »v večjem sodelovanju, povezovanju župnij in odprtosti za nove oblike pastoralnega dela«, škof Matjaž pa si prizadeva, da bi župnije postale »ognjišča duhovnega življenja, ki bodo lahko ogrevala vedno širša področja«. Toda »vzgoja za sodelovanje je velik izziv tako za duhovnike, ki so bili večinoma navajeni delovati v drugačnih razmerah, kot tudi za vernike, ki vero pogosto povezujejo z lokalno pripadnostjo,« pravi in takoj doda: »Prehod od kulturnega krščanstva k osebni veri ne gre brez osebnih in strukturnih pretresov. Prav tako prehod od piramidalnega k timskemu modelu vodenja župnij in škofije. Vsi pa izkušamo, da lahko le osebna vera in osebna odločitev za Boga preneseta krščanstvo v novo generacijo.«

Dostop do članka (47174)

Mlade škofije si utirajo nove poti

Mlade škofije si utirajo nove poti

Čuti se medsebojna bližina

Predvelikonočno kosilo v Ljudski kuhinji Betlehem

SV. TROJICA NAD CERKNICO – Križev pot za družine

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.