Akademik Boris Paternu (1926–2021) velja za enega vodilnih literarnih zgodovinarjev in teoretikov na Slovenskem druge polovice 20. stoletja. Njegovo dojemanje literature je bilo prelomnega značaja. V slovensko literarno vedo je vnesel vrsto novih spoznanj in pogledov, utemeljenih na metodah moderne znanosti o literaturi. Kot je razvidno iz številnih avtorjevih knjižnih objav, ostaja v središču njegove pozornosti književnost sama kot umetnost in literarna veda kot avtonomna znanost.

Monografija o klasiku slovenske literature Francetu Prešernu

Paternu je posegel tako rekoč v vsa obdobja slovenske književnosti od njenih začetkov (Brižinski spomeniki), vendar s težiščem v 18., 19. in 20. stoletju. Znotraj njegovih številnih raziskav zavzema najbolj vidno mesto monumentalna znanstvena monografija o vodilnem klasiku slovenske literature Francetu Prešernu (France Prešeren in njegovo pesniško delo, 1976, 1977). Ob prešernoslovju posebej izstopajo številne Paternujeve raziskave o sodobni slovenski književnosti, predvsem liriki. Tolikšno polifonijo odkriva Paternu tudi v slogu povojnega pesništva. V Paternujevi temeljni raziskavi Slovenski modernizem, ki je bila predstavljena na Nobelovi znanstveni konferenci o modernizmu v slovanskih literaturah v Stockholmu (1985), je opazen vnos novih smeri sodobne literarne vede.

Marko Sosič VIR: knjiga

Romanopisec Marko Sosič

 Besedno ustvarjanje Marka Sosiča (1958–2021) izvira iz družbeno-kulturne podstati tržaškosti, saj je Trst s kraško okolico osrednji dogajalni prostor več njegovih romanov in kratkih zgodb. Prikazan je kot obmejni kraj, razpet med občutkom stisnjenosti in željo po odprtosti. Človek, ki v njem živi, se večkrat znajde ukleščen v boleča protislovja, niha med zvestobo kolektivni morali, ozaveščanjem resnice bivajočega in uveljavljanjem osebnih spoznanj. Gre za nemirnega posameznika, ki ne išče absolutnih načel, temveč usodo skupnosti in svoje notranje izbire nenehno presprašuje in izpostavlja dvomom. Zagovarja potrebo po duhovni preobrazbi sodobne družbe in človeka v njej. Zavzema se za uveljavljanje nove renesanse ali relacijske etike, ki edina daje možnost presnove človeške zavesti ter s tem povezane utopične družbene organiziranosti, v kateri bosta uničevanje in razveljavljanje drugega preusmerjena v ohranjanje življenjske sile. Za roman Balerina, balerina (1997) je Marko Sosič prejel nagrado vstajenje, z več romani je bil v izboru za nagrado kresnik.