Na referendumskem lističu je namreč za eno temeljnih vprašanj: vprašanje varovanja življenja od spočetja do naravne smrti, ki je eden temeljnih gradnikov krščanskega pogleda na človeka.

Nič novega ne povemo, če znova opozorimo na prav nič tajeno jezo številnih zagovornikov spornega zakona, ker referendumsko razpravo v veliki meri sooblikujejo stališča, ki jih izražajo ne samo izpostavljeni cerkveni dostojanstveniki, temveč tudi številni katoliški laiki, ki samozavestno in argumentirano vstopajo v razpravo in se javno izrekajo proti uveljavitvi luknjičavega zakona, s katerim bi Slovenija stopila na spolzko pot držav, kot sta denimo Nizozemska in Kanada, kjer je vsaka peta smrt (samo)usmrtitvene vrste.

Nič nenavadnega torej, če želijo nekateri z »dobrohotnimi« nasveti kristjane odvrniti od takega ravnanja in jih bodisi »omrtvičiti«, da se referenduma sploh ne bi udeležili, ali pa jih vpreči v lažno sočutje v slogu živi in pusti umreti in jih tako prepričati v podporo spornemu zakonu. Skušajmo s konkretnima primeroma ponazoriti oba »prijema«.

»Ostanite pri juhi in štrudlju«

Te dni smo lahko v prilogi osrednjega slovenskega dnevnika brali prispevek Spomenke Hribar na to temo. Uvodni del prispevka, ki se nato razvije v znano, že ničkolikokrat slišano in zato izrazito dolgočasno kritiko »klerikalne« Katoliške Cerkve, bralcem naslika idilo mladega para Hribar, ko takoj po poroki, ko še nimata lastnega prostora, živita pri globoko vernih moževih starših. Avtorica prispevka jih celo onika, ko jih opisuje v njihovi krščanski drži. In ta drža se kaže v molitvi pred jedjo in po jedi, v kuhanju odličnega ričeta in peki še boljšega, nepozabnega štrudlja, zlasti pa v izjemni »tolerantnosti«, saj mladega študioznega para niso nikoli spraševali, zakaj se ne udeležujeta krščanskih obredov, kaj šele kaj drugega. Skratka: svoje krščanstvo so živeli med svojimi stenami – in za to so izrazito pohvaljeni. Da, to so po prepričanju avtorice tisti pravi, »dobri« kristjani, kakršnih naj bi bilo po njenih besedah še danes mnogo.

Gre na prav nič prikrit namig za držo na referendumsko nedeljo: skuhajte govejo župo in pražen krompir, posladkajte se s štrudljem, nikar pa ne hodite na volišče.

Iz zapisanega je torej mogoče potegniti tudi ta sklep: »dober« kristjan je v očeh avtorice tih, družbeno neangažiran kristjan; »dober« kristjan poskrbi za dobro nedeljsko kosilo, pred katerim in po katerem kaj zmoli, a pri tem naj ostane; »dober« kristjan ne vstopa v polemične javne razprave, čeprav se te neposredno dotikajo temeljev njegovega s krščanstvom osvetljenega odnosa do sveta; zlasti pa ni prav, da je »dober« kristjan kakor koli dovzeten za to, kar mu v izpolnjevanju učiteljske službe povedo duhovniki in škofje – ti so pač zoprni klerikalci, ki s svojimi nastopi le kvarijo te »dobre«, preproste kristjane, ki svojo vero živijo izključno v intimi lastne družine in doma, Bog ne daj pa tudi v javnem prostoru.

Gre na prav nič prikrit namig za držo na referendumsko nedeljo: skuhajte govejo župo in pražen krompir, posladkajte se s štrudljem, nikar pa ne hodite na volišče, čeprav (ali pa ravno zato ker) vas tja vabijo vaši škofje. In tako boste v očeh krojačev in šivilj javnega mnenja ostali »dobri« kristjani. Sicer …

»Prepustite se toku«

Drugi »nasvet« kristjanom ob nedeljskem referendumu pa gre v smeri, kot jo je izrazil znani komedijant Franci Kek. Gre pa takole: resda nam je kristjanom (med katere se sam vedno znova javno prišteva) življenje sveto od spočetja do konca in bi zato naši ljubi sodržavljani drugačnega prepričanja lahko razumeti naš odnos so splava in evtanazije. A po drugi strani smo predvsem kristjani tisti, ki smo poklicani, da upoštevamo neverne sodržavljane ter iz nekakšne ljubezni do njih »upognemo« hrbtenico svojega nauka in javno podpremo stvari, ki so v izrecnem nasprotju z njim. Kek zato (kristjane) vabi k podpori zakona.

Tudi iz tega modrovanja je mogoče potegniti kakšen sklep: biti kristjani ni nič »obvezujočega«; v javnosti lahko zagovarjaš kar koli, če te le pri tem vodijo nekakšna dobrohotna čustva, pa četudi je to v popolnem nasprotju s tem, kar je v nespremenljivem jedru krščanskega pogleda na človekovo dostojanstvo; nikar se ne obremenjuj s tem, da bi se izobraževal o teoloških in družbenih razsežnostih svoje vere, ostani na ravni otročje vere, plavaj z večinskim tokom in uživaj, kot bi bil na zastonjskem rock koncertu …

Kdor svobodno in zavestno podpira zakonodajo, ki spreminja smrt v 'rešitev', sodeluje pri zlu. To je resna moralna odgovornost.

Sodelovanje pri zlu

Tudi o tej (mirno ji lahko rečemo infantilni) drži je v novi številki Družine v rubriki »škofje odgovarjajo« pisal novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje, sicer doktor cerkvenega prava. Kaj je torej zapisal v odgovor na vprašanje o tem, kakšno odgovornost ima kristjan, če bi podprl zakon, o katerem odločamo v nedeljo? »Vsak kristjan je poklican oblikovati družbo v skladu z evangelijem in aktivno sodelovati pri pravični zakonodaji, ki bo koristna za vse – dati svoj glas za življenje in se zoperstaviti ponujeni smrti kot obliki rešitve iz stiske. Kdor svobodno in zavestno podpira zakonodajo, ki spreminja smrt v 'rešitev', sodeluje pri zlu. To je resna moralna odgovornost. Pri udejanjanju zla sodeluje tudi tisti, ki ostane doma in ne izrazi svoje volje proti smrti kot rešitvi trpljenja.« Tako škof Saje. Pa ne le on, da ne bo pomote.

Stvari so jasne: »prišepetavanja«, ki želijo doseči bodisi svetobežno pasivizacijo ali pa grešno aktivacijo kristjanov, niso nič drugega kot del referendumske igre. Znamenje skrajne naivnosti bi bilo, če bi jim nasedli. Zatorej: seveda velja v nedeljo skuhati juho in speči štrudelj, a pred tem ali po tem iti do referendumske skrinjice in vanjo tudi iz ljubezni do nevernih sodržavljanov oddati svoj glas za življenje.