Tudi letos nam je že na začetku leta, na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja, v cerkvi sv. Janeza v Lateranu dal pobudo za misijonsko usmerjenost, z izkušnjo prvih učencev Petra in Janeza, ko sta se morala zagovarjati pred vélikim zborom. 

Njun odgovor judovskim duhovnikom, ki so jima »zapovedali, da nikakor ne smeta več učiti v Jezusovem imenu« (Apd 4,18b), je bil naslednji: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala« (Apd 4,20). Ta citat je tudi tema letošnjega svetovnega misijonskega dneva in obenem povabilo vsem nam.

Že sam izbor svetopisemskega citata je zanimiv. Izoblikoval se je s predlogi misijonskih središč krajevnih cerkva. 

Tako je papež Frančišek že z načinom izbire osrednje misli želel pokazati na prihodnje prizadevanje v oblikovanju življenja v Cerkvi. Zato ne preseneča, da smo se te dni v naših krajevnih cerkvah podali, skupaj z vso Cerkvijo, na pot sinodalnega dogajanja.

Na letošnjem srečanju misijonarjev v domovini, ki je bilo 5. junija pri sv. Jožefu v Ljubljani, je Misijonsko središče povabilo misijonarje, ki so trenutno na oddihu v domovini, kakor tudi vse nekdanje misijonarje ter laiške misijonarje. 

Namen srečanja je bil, da se misijonarji po dolgem času srečajo, izmenjajo poglede in izkušnje ter utrdijo bratski duh občestva. Posebej mi je ostala v spominu prošnja nadškofa Stanislava Zoreta, ki jo je izrekel pri pridigi v cerkvi sv. Jožefa: »Misijonarji, naučite nas misijonariti …«

Ko sem bil v jeseni leta 2017 pri misijonarjih na jugu Madagaskarja, smo šli z misijonarjem Janijem Mesecem na območja k ljudem, ki so se na novo srečevali z oznanilom evangelija. Verjetno so kaj slišali o tem pri sosedih. 

Srečevali so se v skromni baraki, tam smo obhajali tudi mašo. Jani je poudaril, da kar nekaj let vztrajajo v zbiranju in molitvah, da se potem izoblikuje občestvo, kamor prihaja misijonar. Občasno skupaj obhajajo mašo. 

Ta močna povezanost z Gospodom je izkušnja, s katero lahko stopijo naši misijonarji s pozicije vsakršne moči in v Svetem Duhu spremljajo nastajanje Božjega občestva. 

Če se pomembnosti te nemoči zaupanja in vere lahko zavedajo naši misijonarji, ki so pravzaprav edina vez z udobnim svetom, koliko bolj je potrebno, da se zato trudimo tukaj, v družbi, kjer toliko služb skrbi za pravno in urejeno državo po zakonih v imenu ljudstva.

V naših krajevnih cerkvah smo se torej te dni podali na pot sinodalnega dogajanja. Prisluhniti, slišati in videti, o tem se pogovarjati in izpostaviti dialog, nato pa skupaj v Svetem Duhu graditi Kristusovo Cerkev. To je izkušnja prve Cerkve, to je izkušnja naših misijonarjev in naj postane tudi naša izkušnja, če jo imamo, jo delimo z drugimi.

Pri tem nam lahko pomaga misel škofa A. Martina Slomška: »Molitev bodi nam življenje celo.« Ali pa življenje zavetnice misijonov, ki je misijonarila v nemoči svojega življenja in popolne predanosti Bogu, sv. Male Terezije Deteta Jezusa in nam dobro poznane sv. matere Terezije, ki je v Bogu zajemala moč za nenehno predanost služenju bližnjim.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (43/2021).