V prvi točki je ključen odnos do spomina. V javnosti je prisotno (morda celo umetno ustvarjeno) mnenje, da opravimo pokop, zaključimo to poglavje zgodovine enkrat za vselej in se končno začnemo ukvarjati s prihodnostjo. Pa vendar brez spomina ni identitete in brez identitete ni prihodnosti.

Spomin je pomembna komponenta zdrave, ustvarjalne in svobodne družbe. Rimljani so razumeli, da je izbris spomina na posameznika ena izmed najhujših kazni, medtem ko je judovsko-krščanska tradicija spomin postavila v osrčje svoje duhovne biti. Filip Veber zapiše, da »spomin Izraelu ne pomeni le ohranjanja spomina na neki zgodovinski dogodek, ampak gre v resnici za liturgični spomin, saj vstopamo v preplet človeške zgodovine in zgodovine odrešenja. Če Izrael pozabi na Gospodova dela, potem najprej pozabi na lastno identiteto, saj je Božje ljudstvo. /…/ Spomin oz. ohranjanje spomina je znamenje modrosti.« Enako velja za nas. Tako za posameznika kot vsako skupnost je ohranjanje spomina temelj duševnega ...