Sv. Mohor, škof, in sv. Fortunat, diakon, mučenca

Zavetnik: Mohorjeve družbe in druga zavetnika ljubljanske nadškofije.

Atributi: palmova vejica

Cerkve: v Sloveniji je 16 cerkva sv. Mohorja in Fortunata

Sv. Mohor in Fortunat sta bila do leta 1961 glavna zavetnika ljubljanske škofije, pri nas pa jima je posvečenih kar sedem župnijskih in 21 podružničnih cerkva, pa tudi najstarejša knjižna založba nosi njuno ime (Mohorjeva družba). Zgodovinska dejstva postavljajo sv. Mohorja na ozemlje današnjega Beograda (Singidun), kjer je bil škofov lektor (nižji klerik). Pred preganjalci je leta 303 bežal v Sirmium in tam pretrpel mučeniško smrt, najverjetneje na isti dan, 23. avgusta, kot sirmijski diakon Fortunat. Kasneje, ko so njune relikvije prenesli v Oglej, se je zapis o njunem mučeništvu izgubil in nastale so legende, ki jih je v 6. stoletju zapisal Pavel Diakon. Kaj pravi? Sveti Mohor, ugledni oglejski meščan, se je leta 46 pridružil apostolu Marku, ki je v Ogleju oznanjal Kristusa. Marko ga je vzel s seboj v Rim in ga izbral za svojega naslednika. V Rimu ga je sv. Peter posvetil za prvega oglejskega škofa. V osemnajstih letih, kolikor je vodil škofijo, je Oglej napredoval ne samo gospodarsko, ampak tudi versko. Desna roka pri njegovem misijonskem delu je bil diakon, sv. Fortunat. Leta 64 je v Rimu nastopilo krvavo obdobje Neronovega preganjanja kristjanov, umrla sta sv. Peter in Pavel, v Ogleju pa je cesarski namestnik Sebastes dal prijeti sv. Mohorja. Mučil ga je z bikovkami, natezalnico, železnimi ostmi in plamenicami, a mu ni mogel priti do živega. Ker se je zbal nemira, ga je dal zapreti v ozko, temno ječo. Takoj je sredi ječe zasvetila čudežna svetloba in zavel prijeten vonj, svetemu Mohorju pa so se čudežno zacelile vse rane. Poslej so se čudeži kar vrstili: najbolj znana sta ozdravljenje božjastnega sina oglejskega plemenitaša Gregorija ter slepe gospe Aleksandre. Cesarski namestnik je zato kmalu dal zapreti še Fortunata, a čudeži in spreobrnjenja kljub temu niso ponehali, bilo jih je vedno več. V strahu, da se o tej nenavadno hitri rasti krščanstva ne bi izvedelo po cesarstvu, je dal namestnik Sebastes neke temne noči oba v ječi obglaviti.

Ime: ime Mohor je nastalo iz latinskega imena Hermagoras, ki ga povezujejo z imenom boga Hermesa in z glagolom agoreuo »govorim (javno) v skupščini«. Fortunat pa izhaja iz latinskega pridevnika fortunatus »srečen, blažen; premožen, bogat«.

Rodila sta se v 3. stoletju, umrla pa 23. avgusta okoli leta 305 v Singidunumu, današnjem Beogradu.

Družina: Iz legend ne izvemo o njunem poreklu nič drugega kot to, da naj bi bil sv. Mohor ugleden oglejski meščan.

Zavetnika: Ogleja, drugotna zavetnika ljubljanske nadškofije, Mohorjeve družbe v Celju, Celovcu in Gorici.

Upodobitve: Upodabljajo ju skupaj, največkrat kot priprošnjika; sv. Mohor je upodobljen kot škof v ornatu, sv. Fortunat pa kot diakon, v dalmatiki (diakonskem oblačilu). Oba držita v rokah palmovo vejico, simbol mučeništva.

Godujeta: Na dan prenosa relikvij v Oglej, 12. julija, v Djakovu pa 23. avgusta, na dan, ko naj bi pretrpela mučeništvo.