Koledar 2026 prinaša sveženj zanimivega branja iz Koroške, Slovenije in krajev, kjer živijo Slovenci. V prvem delu Koroška je urednik koledarja Hanzi Filipič objavil portret Franca Kattniga, prejemnika 46. Tischlerjeve nagrade. Apolonija Kališnik je napisala predstavitev župnije Dobrla vas. Herta Maurer Lausegger je predstavila ljudsko pobožnost, Marijine cerkve in romanja na Koroškem. Mateja Rihter je avtorica prispevka Leto Nedelje v znamenju hvaležnosti ob 100-letnici, o katoliškem tedniku Nedelja, ki so ga duhovniki začeli izdajati leta 1926. Milan Piko piše o 50. letih neprekinjene organizirane dejavnosti za lutkarstvo in mladinsko gledališče na Koroškem.

Dragoceni sodelavec Koledarja Peter Wiesflecker tokrat pod naslovom »... Znamenje, ki kaže v notranjost dežele« piše o Korenovi kapeli v Zahomcu v Spodnji Ziljski dolini v zrcalu družinske zgodbe (družine Millonig).

Evidentiranje koroških Slovencev leta 1938

V rubriki Iz zgodovine je Paul Gleirscher predstavil rezilo srpa iz bronaste dobe iz Podrožce in njegovo simboliko, našli so ga pri gradnji mostu leta 1924. David Ressmann je osvetlil evidentiranje koroških Slovencev leta 1938 na primeru Bekštanja in Ledine. Zala Filipič je napisala portret Apolonije Schellander, ki se je rodila leta 1919 v Zgornji Vesci pri Bilčovsu. Maja 1944 so jo nacisti zaradi partizanskega napada na orožniško postajo v Bilčovsu zaprli. Svobodna je bila šele po enem letu. Werner Drobesch je napisal kratko zgodovino podnebnih sprememb od srednjega veka do danes.

V rubriki Človek, zdravje in narava Reinhold Jannach piše o pajkih. Lidija Domej je predstavila alergije (prepoznavo, nasvete in možnost zdravljenja). Roman Einspieler piše o srcu in ožilju (kako poskrbimo za zdravje). Marjan David je objavil prispevek Stabilni gozdovi – skrb lastnikov za gozd je v javnem interesu.

Župnijska cerkev v Dobrli vasi. Vir: Koledar

O kulturni dediščini, ki je za Cerkev precejšnje breme

Klaus Einspieler je predstavil akolite in bralce, dve stari cerkveni službi. Iztok Ilich piše o dveh Goricah in eni evropski prestolnici kulture 2025. Gorazd Živkovič piše o problematiki varstva oziroma obnove ostankov rimskih grobišč, srednjeveških nagrobnih plošč in protestantskih epitafov, kulturne dediščine, ki je za Cerkev precejšnje breme. Florian Jordan je ob izidu knjige Družine avstrijske Koroške in Bele Peči v 18. stoletju predstavil družine in hišna imena v Vogrčah in na Dobravi na podlagi zgodovinskih virov.

Ana Smrtnik Einspieler je ob 100. obletnici smrti napisala portret Pavla Koširja, šolskega nadzornika, učitelja in zbiratelja narodopisnega blaga iz Loge vasi blizu Vrbe na Koroškem. Franc Križnar piše o koroški glasbeni, plesni in folklorni motiviki v slikarskih delih Maksima Gasparija.

Maksim Gaspari, Kranjski Janez z dvema devama, Koroško in Štajersko (razglednica). Vir: Koledar

Interreg projekt Lingua

Sanja Boto je predstavila Interreg projekt Lingua (Oživljanje jezikovnih in kulturnih vezi na obmejnem območju Slovenije in avstrijske Koroške). Jože Till je predstavil arhitekta Ernsta Fuchsa. Anton Levstek piše o Knafljevi ustanovi in Tumovi štipendiji.

Objavili so zapise za umrlimi duhovniki Michaelom Kristofom (Velika vas pri Št. Jakobu v Rožu, 1930), Leopoldom Zundrom (1942, župnik v Železni Kapli), Petrom Stickerjem (Št. Peter pri Št. Jakobu v Rožu, 1940) ter Nužejem Tolmaierjem (1942, zadnji predsednik Narodopisnega inštituta Urban Jarnik). Na koncu so predstavili delo vseh treh Mohorjevih založb v zadnjem letu.

Pratika o karantanskih kosezih na Celovškem polju

V Pratiki 2026 so najprej objavili daljši prispevek o slovanskih manjšinah v Evropi. Iztok Ilich pod naslovom Muzej nesmiselne, krvave meje piše o postavitvi mejne črte čez pokopališče v Mirnu pri Gorici. Bojan Schnabl je predstavil karantanske koseze, žive sledi zgodovine na Celovškem polju. Marija Wakounig je osvetlila Zablatniško jezero in zgodovino njegovega imena (nemški nacionalisti so ga leta 1933 preimenovali v Turneree, Telovadniško jezero). Bojan Schnabl je prispeval tudi zapis o novem Deželnem muzeju Koroške. Karl Drago Omahen je predstavil nemško govorečo identiteto na Škofjeloškem.

Tončka Stanonik piše o Abrahtovi družini iz Račeve pri Žireh. Kata Laštro je prikazala vodno krešo, kraljico čistih voda. Objavili so še zapise o Jožefi Sumper iz Št. Ilja, mučenki tretjega rajha, fiziku Jožefu Stefanu, feldmaršalu Josefu Radetzkyjem v Tržiču ter o himni deželne vojske Trsta in Krasa proti Francozom.

V Večernicah so izdali roman Ivane Vatovec Med jatami senc

Mohorjeva založba v Celovcu je v Knjižnem daru za leto 2026 v Večernicah izdala roman Ivane Vatovec Med jatami senc. Rojena iz bolečine v bolečino, a močna, dobrosrčna in navajena trdega dela se mlada Anka v cvetu mladosti znajde ob vdovcu, ki mu je žena zapustila petero otrok. Z ljubeznijo jih vzgaja, vmes povije tudi svoje, sooča se z izgubami in udarci, ki ji jih življenje ne prihrani, vselej pa zaupa v Božjo voljo – da je življenje táko, kot ji ga je namenil Bog, vredno ljubezni, spoštovanja in zaupanja.

Pot, ki jo je v tistih časih prehodila prenekatera kmečka ženska

V cvetu pomladi na svet prijoka deklica, ki jo življenje že ob rojstvu prikrajša za starše. Krstijo jo za Ańko, v spomin na njeno prerano umrlo mater Ano. V najzgodnejših letih le redko izkusi ljubezen, po kateri tako hrepeni, čeprav se z marljivim delom in pomočjo na domačiji vselej trudi, da bi si pridobila naklonjenost domačih. Njeno veselje so stričevi otroci, za katere rada skrbi, kmalu pa ji življenje na pot prinese petero otrok vdovca, s katerim jo omožijo. Življenje ob možu ni vselej lahko – stopi na pot, ki jo je v tistih časih prehodila prenekatera kmečka ženska.

A življenje ji v odtenkih vendarle prinaša lépo: belokranjska polja, ki prav posebno dišijo, veselje ob rojstvu svojih otrok, radosti, ki jih prinaša čas njihovega odraščanja, a tudi bolečino ob mnogih izgubah. Ańko rešujeta volja do življenja in zaupanje Vanj, ki vselej ve, koliko še lahko prenese materino srce. V kolesju časa bledi bolečina in se tke nova sreča. Ańka pa razume: žensko življenje je le kamen v melišču, je pa zato materino srce nenadomestljivo in v ljubezni do svojih otrok neuničljivo ... vse do samega konca.

Ivana Vatovec z romanom Med jatami senc. Foto: Ivo Žajdela

Ko je minilo že toliko let in ko se ozira nazaj

Iz knjige (str. 201): Zdaj, ko je minilo že toliko let in ko se ozira nazaj, ugotavlja, da je čas res dobrohoten. Vse tisto »od nekdaj« se ji ne zdi več tako strašno, posebno zato, ker se dobro zaveda, da se njena pot počasi nagiblje k zatonu in ni več pomembno, kako in koliko je prej trpela, pač pa je najbolj pomembno, da bo dneve, ki so še pred njo, preživela v miru in veselju s svojo družino, kateri se je že napovedal nov član. To ji dolije novih moči in ji da poleta za delo in življenje. »Pa vendarle Bog ni pozabil name,« si reče in naenkrat jo zalije ogromen val hvaležnosti ...