»Sem in ostanem na strani Katoliške cerkve,« so bile ene od njegovih zadnjih besed. Moja babica jih je vedno ponavljala z zanosom in vselej ji je senca težkega spomina legla na obraz. Še danes mi kot opoldanski ave odzvanjajo v ušesih.

Ni imel sreče s časom

O svojem pradedu ne vem veliko in le v drobcih lahko rekonstruiram njegovo življenjsko pot. Rojen je bil še v 19. stoletju v Kamni Gorici. Po poklicu je bil finančnik in živel je precej skrito, nevpadljivo življenje brez vplivnejših funkcij. Človeško gledano v življenju ni imel sreče – ne s časom, v katerem je živel, o kakšni gmotni blaginji v kovaških krajih, skromnih z zemljo, ni bilo misliti. A moj praded je bil globoko zasidran v veri; babica sicer ni znala povedati o kakšnih čudežnih dogodkih, a to so bili ljudje, ki so Gospoda slavili z molkom, z vdanim zaupanjem in s popolno zvestobo. O tem sem se prepričala pred nedavnim, ko mi je v roke prišlo njegovo pismo, ki ga je...