V Slovenskem etnografskem muzeju si jih lahko ogledamo na razstavi Spominske knjige, ki je del spremljevalnega programa razstave Človek in čas: od ponedeljka do večnosti. Stalna razstava »govori o človekovem dojemanju časa, kako čas kroži, ali je linearen, kako stoji,« razmišlja avtorica razstave Spominske knjige, Sonja Kogej Rus. V tem okviru ima posebno mesto tudi spomin. »Spomin je zelo povezan s časom. Ljudje se spominjamo različnih stvari, ampak ne vsega. Zato hranimo spominske predmete, ki nas opozorijo na dogodke, povezane z ljudmi, kraji in časom. Spominske knjige so pravzaprav spominski predmet, ustvarjen v spomin.«

Kar 60 ljudi je muzeju za razstavo posodilo svoje spominske knjige. FOTO: Jan Simončič/Slovenski etnografski muzej

Posodili so del svoje družinske dediščine

Slovenski etnografski muzej je prijatelje muzeja povabil, da za razstavo posodijo svoje spominske knjige. Odziv je bil izjemen. Prinesli so jih vse od Prekmurja do Trsta, prispevalo jih je približno 60 posameznikov, nekateri so jih posodili več iz svoje družinske zakladnice, drugi so jih celo kupili v antikvariatu, dve pa je nekdo našel na kosovnem odvozu, videl, da sta lepi, in jih shranil. »Tako je na razstavo prišlo na posodo več kot 130 spominskih knjig, ki so del družinske dediščine,« pove Sonja Kogej Rus. 

Vsaka spominska knjiga je zelo intimen predmet. Običajno so jo zaupali svojemu ožjemu krogu, recimo sošolcem, prijateljem, lahko tudi staršem, sorodnikom.

»Naša razstava kaže na to, da lahko droben predmet, ki na prvi pogled nima posebne vrednosti, postane pomemben, ko se razkrije, kaj vse je mogoče razbrati iz njega. Vsaka spominska knjiga je zelo intimen predmet. Lastnik je dal spominsko knjigo drugemu, da mu na prazno stran nekaj napiše ali nariše. Običajno so jo zaupali svojemu ožjemu krogu, recimo sošolcem, prijateljem, lahko tudi staršem, sorodnikom. Pogosto pa tudi učiteljem in katehetom.«

Sodobne spominske knjige, kot jih ustvarja ilustratorka Urška Jurišič Ritlop, ki ustvarja pod imenom UriKuri. FOTO: UriKuri

Vsaka ima svojo zgodbo

Spominske knjige so se skozi čas razlikovale. Ker sta običajno zapisana tudi čas in kraj nastanka, jih lahko natančno umestimo. Že od 16. stoletja so bile po Evropi znane fantovske knjige, v 18. stoletju pa so krožile meščanske spominske knjige. Najstarejši na razstavi so spominski lističi iz prve polovice 19. stoletja, ki so jih hranili v bidermajerskih romantičnih šatuljah. »Te šatulje so zelo lepe, videti so kot knjige z zlatimi robovi,« navdušeno opisuje Sonja Kogej Rus. Na lističih so motivi cvetja, venčkov kot simbolov življenjskega kroga in vedut, posvetila pa so večinoma zapisana v nemščini, čeprav so jih izdelovali slovenski meščani. Po prvi svetovni vojni se v tržaških spominskih knjigah pojavijo italijanski zapisi, saj je bila slovenščina prepovedana, pozneje pa se vanje vračajo slovenske besede.

Prebrali ste del članka, ki ga v celoti lahko preberete v reviji Praznična, pomlad 2026. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.