»Glejte, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj.« (Raz 3,20)

Te besede iz Razodetja me vedno povedejo v spomin, ko so me prvič zaznamovale – v Stržišču na dnevih zbranosti. Takrat me je zadelo spoznanje, da Bog to govori meni, čisto meni. Pred mojimi vrati je in trka. Ko mu bom odprla vrata, bo vstopil in bo vesel z mano, ker bova skupaj povečerjala. Kot prijatelja, ki se imata rada in sta vesela, da sta lahko skupaj.

Na četrto adventno nedeljo Bog stoji pred mojimi vrati in trka. Čaka, da mu odprem. Ko bom slišala njegov glas in mu odprla vrata, ne bo pregledal, ali sem že pospravila dom, napekla pecivo in nakupila darila, dišeče svečke, nove okraske za hišo, zaloge.

Kajti tu ni govora o vratih v moj dom, temveč v moje srce. Sem pripravljena? Na pragu mojega srca je in trka.

Predstavljam si, kako je bilo tistega večera v Betlehemu, ko sta Jožef in Marija trkala in bila vedno znova zavrnjena. Jožefa je ...