Moja žena je moja botra

Negovanje navad in običajev, skupna udeležba pri obredih in praznovanje v družinskem krogu – obhajanje velike noči kot največjega krščanskega praznika za Žiga in Emo ni samoumevno. Ko sta se v študentskih letih srečali njuni poti, sta namreč izhajala iz različnih okolij in imela drugačen pogled na življenje in vero. V sproščenem, a iskrenem pogovoru sta zakonca Jurhar, danes starša malčkov Brine in Izaka, spregovorila o sprejemanju različnosti, o velikih življenjskih prelomnicah ter skupni rasti v veri. Ko sta se spoznala, Žiga ni bil veren. Sta v tem videla kakšno oviro oz. kako sta sprejemala to različnost? EMA: Bila sva povsem neobremenjena. Mogoče sem podzavestno razmišljala, kako bo to šlo na dolgi rok, nisem se pa s tem obremenjevala. Pomembno nama je bilo, da se v tem spoštujeva. Poleg spoštovanja je Žiga izkazal tudi veliko zanimanja. Tudi sicer sem imela raznoliko družbo in ljudi nikoli nisem presojala po veri. ŽIGA: Ema je že kmalu na začetku omenila, da gre k maši. Nisem vedel, ali hodi zaradi sebe ali drugih. Večinoma sem namreč poznal ljudi, ki so vero prakticirali bolj ali manj zaradi starih staršev. Prihajam iz okolja, kjer pogovorov o veri ni bilo, tisti, ki so hodili k verouku, so bili v veliki manjšini. A tudi ko sva bila prvič na vikend oddihu, je šla Ema v nedeljo k maši. Čez čas sem izrazil željo, da bi šel z njo. In kako je bilo? ŽIGA: Vedno sem čutil, da nisem odvisen samo od sebe, da je v ozadju neka sila, bog. Vedel sem za cerkev, mašo, verouk. Najprej me je zanimal koncept maše, sprva sem predvsem razmišljal o njenem poteku in pomenu. Bil sem opazovalec, kot bi gledal dokumentarno oddajo. S časom sem dojel, kaj to Emi pomeni. Tudi meni je maša hitro predstavljala čas za pomiritev, ko se na prelomu tedna ustaviš, narediš refleksijo preteklega in se naravnaš na nov teden. To je tista ura, ki si je sicer nikoli ne bi vzel. Še zdaj čutim tako in od te ene ure odnesem res veliko. Je nek tedenski filter. Kaj se je zgodilo na poti do poroke, ko sta oba prejela zakrament svetega zakona? ŽIGA: Vse skupaj me je vedno bolj zanimalo, o tem sem se pogovarjal tudi z Eminim očetom. Povedal mi je, da v njihovi družini veliko dajo na vero, a brez kakšnih pričakovanj do mene ali pritiskov. Veliko sem bral, spraševal Emo, ki mi je posredovala vse informacije o katehumenatu. Skupaj sva šla v Kranj, kjer sem se vključil v priprave na zakramente. EMA: Začelo se je povsem naravno. Ko pomislim nazaj, se zavedam, da to ni bilo samoumevno, in sem za to zelo hvaležna. Se pa spomnim odzivov, češ, a to je zato, ker se bosta poročila. A Žiga se je za to odločil, preden sva načrtovala poroko. ŽIGA: Moja odločitev za prejem zakramentov je izvirala iz želje po obhajilu. Z Emo sem že redno hodil k maši, a mi je vedno nekaj manjkalo – nisem šel k spovedi, nisem šel k obhajilu. Čutil sem, da nisem polnopravni član kot ostali pri maši. Kako sta doživljala velikonočno vigilijo pred sedmimi leti, ko je Žiga prejel zakramente? ŽIGA: Če govorim samo o velikonočni vigiliji, sem čutil veliko vznemirjenje, evforijo. Duhovnik je povedal točen postopek, vedel sem, kaj me čaka in kaj moram odgovarjati. Nihče pa ti ne more napovedati občutkov. Nisem vedel, ali bom doživel kakšno razsvetljenje, začutil Boga. Imel sem pozitivno tremo, napetost, ko ne veš, kako se bo razpletlo. Bila je posebna situacija, ki je verjetno ne bom nikoli več doživel. Bile so še druge, a to je bila res pomembna prelomnica v življenju. In kako je bilo po prejemu zakramentov? ŽIGA: Spomnim se vakuuma in misli: a to je zdaj to. In tasta, ki je dejal: »Zdaj si pa naš« (smeh). Bil sem zelo ponosen nase. Čutil sem, da sem nekako na pravi poti, da sem zdaj tudi po duhovni strani primeren, da si ustvarim družino – ne, da bi to bil pogoj, a v odnosu z Emo je bilo to zame pomembno. Čeprav nikoli ni izrazila kakšnih pričakovanj, sem vedel, koliko ji pomeni cerkvena poroka. Hkrati sem tudi sam čutil, da bi rad tako. EMA: Pravzaprav me je presenetil z izjavo, da bi delal katehumenat. Če govorimo o občutkih tiste velike noči, sem bila zelo vesela in hvaležna. Rada se spomnim tistega dne, bilo je lepo. Prišlo je tudi veliko domačih, skupaj smo to tudi proslavili. Poleg vsega je bil zame to tudi izraz ljubezni, resnosti in pripravljenosti za grajenje skupnega življenja. ŽIGA: Ona je moja botra. Tako, da se je ne znebim. (smeh) Imava pa v družbi še tri pare, kjer so zdajšnji mož oz. ženi kasneje delali katehumenat. Enemu je bila vera položena v zibelko, drugi se je zanjo odločil. Kako jo zdaj predajata naprej? EMA: Skupaj gremo k sveti maši, vsak večer imamo preprosto skupno molitev, pri kateri se pogovarjamo, kaj smo lepega doživeli, za kaj smo hvaležni. Kolikor Brina to že uspe razumeti. ŽIGA: In skozi vzgojo, vrednote. Želiva, da bi bila spoštljiva in hvaležna. Slednjega se najbolj učimo pri hrani. Na preprost način ji poveva tudi o Jezusu. Vse to je še skozi igro. Želiva si tudi, da je vera del našega življenja, del vsakdana, da je otroka ne bi razumela kot prisilo, ampak kot dobro dodano vrednost za življenje, kakor midva na to gledava danes. EMA: Preprosto živeti po Božjih zapovedih in se prek njih truditi biti boljša verzija sebe. Odraščala sta v različnih družinskih okoljih, Ema v tradicionalni, Žiga v enostarševski družini. Kaj od tega je vsak prinesel v vajino družino? ŽIGA: Ker je mama veliko delala, sva bila s sestro dvojčico veliko sama. V tem odnosu sem bil včasih tudi postavljen v vlogo očeta, hitro sem bil samostojen in odgovoren. Zgodi se, da se tudi v najinem odnosu kdaj postavim v podobno vlogo in rad malo »pokomandiram«. EMA: Dejstvo je, da je Žiga boljša gospodinja (smeh). Prinesel je tudi skrbnost. Jaz sem četrti otrok in sem sestri prepustila, da je pokazala več interesa in talenta v kuhinji. Sem pa prinesla več navad družinskega življenja. Mi imamo še vedno skupna nedeljska družinska kosila, praznovanja. ŽIGA: Zelo mi je všeč, da vse praznujejo skupaj: rojstne dneve, godove … Ema mi je pokazala, kako lahko vsi skupaj dobro funkcioniramo. Res so povezani, vsak vsakega sprejme. Ni samoumevno, da so odnosi v veliki družini dobri. Kako usklajujeta družinsko in službeno življenje? EMA: Ni enostavno, sploh ko je v službi naporen dan, je težko imeti doma polno energije. Oba delava v prodaji, kjer je vse merljivo v rezultatih. Domov prihajava po četrti uri. Med tednom sem imela kdaj občutek, da se družini ne posvetim dovolj. Se pa zelo trudiva, da so vikendi res naši. Zdaj, ko sem na porodniški, res občutim razliko in doživljam, kako ti otrok drugače vrača. Zelo uživam v tem obdobju. ŽIGA: Zavedava se, da vsak od naju potrebuje svoj filter. Zame je to šport. Sicer ne več tako intenziven, kot je bil pred tremi leti po rojstvu Brine. Takrat sem še imel redno trikrat tedensko treninge in ob koncih tedna tekme. Ko sem prišel iz službe, sem bil pol ure doma, šel na trening, in ko sem se vrnil, je Brina že spala. Ta krog se je vrtel nekaj mesecev. Potem sem se zavestno odločil, da mi kot očetu nogomet ne more biti več taka prioriteta, sicer bo trpela družina, otroka ne bi mogla biti nič z mano, Ema ne bi imela časa zase. Zdaj sproti usklajujeva čas zase, ko ga potrebujeva. EMA: Pri Žigu vidim, da mu šport koristi, sploh v stresnih situacijah. Zdaj v šport že vključi tudi Brino. Pomembno nama je, da imava v skupnem življenju še vedno možnost za svoje aktivnosti, svojo družbo. Kako kot družina najraje preživljate skupni čas in ali najdeta čas tudi za vaju? EMA: Dan brez načrtovanja, da smo v naravi, gremo na sprehod. ŽIGA: Zelo preprosto. Bolj, ko načrtujemo, slabše je. EMA: Sploh, odkar imamo Izaka. Drugo so potovanja. Počitnice so za nas zelo dragocen, kvaliteten čas. Skupaj smo 24 ur na dan, k čemur sodijo tudi neizogibni prepirčki. Ko se vrnemo, se radi spominjamo počitnic in čutimo velik pozitiven učinek. Sama pa greva rada na srečanje zakonske skupine. ŽIGA: Večere imava samo zase, skupaj pogledava kakšno serijo. Rada greva na kakšen koncert, v hrib. Spontano se najde tudi priložnost, da imava vsakih nekaj mesecev vikend samo zase. Zdaj z Izakom sicer ne, a bo tudi za to še priložnost. Kako boste praznovali veliko noč? EMA: Ob velikonočnem tridnevju gremo k sveti maši in obredom. Lepo je, ko skupaj barvamo pirhe. Pri tem Brina že super sodeluje. Lani je bilo sicer bolj pestro, malce nas je povozil čas, imela sem nosečniško slabost. Letos, ko sem doma, bo lažje in se bomo bolj pripravili. Velikonočni zajtrk imamo skupaj z mojimi starši. ŽIGA: Na velikonočni ponedeljek pridejo še drugi, takrat se miza šibi od vseh dobrot. Tašča se vedno potrudi, takrat pa še posebej. Ema in Brina bosta nesli košarici k žegnu. Radi negujemo običaje. Smo pa ob velikonočnih praznikih radi doma v družinskem krogu, takrat res nikamor ne hodimo in izkoristimo dragocen skupen prosti čas.

Moja žena je moja botra

Moja žena je moja botra

Ko sta se spoznala, Žiga ni bil veren. Sta v tem videla kakšno oviro oz. kako sta sprejemala to različnost?

Rekordno število katehumenov

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.