Čakam, nimam občutka za čas, zdi se, da čakam zelo dolgo. Z mano je sestra z oddelka. Ozračje je napeto, obe sva tiho in kmalu se odprejo še ena vrata. Kaže, da je to preddverje operacijske dvorane, zdaj gre zares. Oddelčna sestra preda papirje, pove osnovne podatke zbranemu osebju. Po treh mesecih bivanja v bolnišnici malo že razumem medicinščino. Dame v zelenem se ozrejo v naju. Povsod samo oči, vse ostalo je pokrito. Srce mi razbija, kot bi tekla navkreber. Ena od njih pristopi, da bi ga vzela. »Lepo bomo poskrbeli zanj. Dajte mu še poljubček za srečo,« mi reče, ko ga vzame v naročje. Samodejno se sproži roka in na čelo mu naredim križ. Zadržujem solze. Zaščitna maska je tokrat dobrodošla, da skrije mojo stisko in strah. Spremstvo operacijskega osebja izgine skozi vrata. Šele na toplem, v čakalnici se usedem in pustim solzam prosto pot. Gesta blagoslova Vsemogočnega, ki ga pokličem in jo naredim v njegovem imenu. V resnici sta blagoslov in zaščita močnejša od poljuba in objema. O...