V mislih se sprehajam skozi zadnjih nekaj dni. Pestro je bilo! Predvsem sem imela res veliko sreče.

Recimo, sestanek se je prevesil v prijeten klepet in je tako trajal dlje, kot sem predvidevala. Na koncu sem napol tekla na avtobus in upala, da zamuja. Gospod, ki je že čakal na postaji, mi je rekel: »Srečo imaš! Avtobus bi moral odpeljati že pred nekaj minutami, pa ga še ni.« To z avtobusi se mi pa res skoraj vedno srečno izide ...

Potem sem imela srečo, da mi je poštar paket dostavil na zadnji možen dan, preden sem nujno potrebovala tisto, kar je bilo v njem. In da je bil drugi paket v pičlih 31 minutah (!) pripravljen za osebni prevzem. Da ne govorim o gori sreče s sogovorniki za prispevke na teh straneh! Prav vsak od njih mi je rekel, da je v strašanski gneči, ampak da bo že nekako šlo skozi. In je seveda šlo.

Seznam srečnih naključij lahko po želji še nadaljujem. Naj omenim še srečo z nahrbtnikom – ob razpadanju starega že dolgo iščem takega, k...