Mati svetega Avguština

Zavetnica: Velja za zavetnico krščanskih žena in mater; je priprošnjica za rešitev otroških duš; za vzgojo težavnih otrok.

Bila je mati velikega cerkvenega učitelja sv. Avguština. Poročena je bila s starejšim poganom Patricijem, jezavim možem, ki ga je Monika potrpežljivo prenašala in mu od Boga izprosila milost sv. krsta. Njen ponos je bil prvorojenec Avguštin. Imela je še enega sina in hčerko. Zgodaj je Avguština poučila o verskih resnicah, on pa je zgodaj zašel na kriva pota; izgubil je vero in pristopil k manihejcem, ki so zanikali vsako krščanstvo. Monika je zelo trpela, molila, jokala in prosila sina, naj se vrne na pravo pot. Zatekla se je k nekemu škofu, ki jo je potolažil: »Pojdi v miru, sin tolikih solza se ne more pogubiti.« Ko je Avguštin sklenil iti v Rim, ki je bil še bolj pokvarjeno mesto kakor Kartagina, ga je mati prosila in rotila, naj ostane. Zastonj! Zlagal se ji je, da bo spremil prijatelja do ladje. Mati je šla z njim. Zlagal se ji je še drugič, češ da ni ugodnega vetra, da ladja ne more odpluti, naj kar gre v Ciprijanovo cerkvico; ob zori jo bo že prišel iskat in ji povedal, kdaj odpluje ladja. 

Ponoči se je vkrcal in ladja je odplula proti Rimu. Tihota in veličina morja pa sta Avguština tako prevzeli, da mu je pri srcu postajalo hudo zaradi krutosti do matere. Gledal je proti odmikajoči se afriški obali in v duhu videl mater, kako ga bo čakala, kako bo šla v pristanišče in tam spoznala, da jo je prevaral. Bilo je to leta 384. Monika pa ni strpela doma. Šla je za sinom v Rim in nato v Milano, kamor je šel Avguštin iz Rima. Tam se je dal krstiti. Sam pravi, da je bil pravzaprav krščen z materinimi solzami. Ko sta se vračala v Afriko, je Monika v rimskem pristanišču Ostiji zbolela. Vsa srečna je govorila: »Kaj naj še delam na zemlji? Le eno je bilo, za kar sem želela živeti: da bi tebe, moj sin, videla krščenega. Zdaj mi je Bog to željo izpolnil.« Prosila ga je, naj se je spominjajo pri maši, in tam umrla leta 387.

Ime: Izhaja verjetno iz it. besede monica – »nuna, redovnica«.

Rodila se je okoli leta 332 v kraju Tagaste v Numidiji (danes Alžirija), umrla pa oktobra 387 v Ostiji v Italiji.

Videnje: Potem, ko je neprestano jokala in molila za sinovo spreobrnitev, ji je Bog poslal tolažilne sanje: Naproti ji je prišel mladenič in jo sočutno vprašal, zakaj joka. Ko mu je povedala vzrok, jo je potolažil, da je njen sin tam, kjer je ona.

Misel: »Pokopljite moje truplo kjerkoli; zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo tega, da se me spominjata ob oltarju Gospodovem, kjerkoli že bosta!«

Goduje: 27. avgusta, prej 4. maja.