Morda je s tem tako, ker je moralno delovanje v prvi vrsti ukvarjanje s seboj, »delo na sebi«, če uporabim sicer neljubo mi modno frazo: torej je zasukano bolj vase kot navzven, je najprej skrb za bruno v lastnem očesu, potem šele za iver v očesu bližnjega. Moralno življenje v tem, tradicionalnem smislu torej ni toliko stvar opazovanja družbe, izdelovanja in oznanjanja predpisov, kot je trud, da bi človek sam živel čimbolj skladno z načeli, ki jih priznava. 

Ko pa postane morala stvar družbenih ciljev in objektivnih interesov zgodovinske pravičnosti, se sprevrže; odtrga se od osebnega življenja in ne pomeni več truda in poglobljene skrbi za lastno sebstvo, temveč družbeno kritiko z izpostavljanjem (domnevnih) osebnih napak drugih: njihovo zalezujoče opazovanje in analiziranje, šibanje pregreh posameznikov, skupin in cele družbe, občutek nekakšne duhovne oblasti nad njimi, skratka tisto, čemur se reče moralizem. V SSKJ sicer piše, da je moralizem filozofska smer, ki proučuje vsa področ