Pred časom sem prebral misel pisatelja Andréja Gida, ki pravi: »Človek ne odkrije nove dežele, če ne privoli, da za dolgo časa izgubi izpred oči vsako obalo.« Spomnila me je na Petra, ki je prvi med učenci privolil izgubiti obalo izpred oči. Ne le obalo, Peter zapusti celo čoln, zadnjo varnost. Toda tega ne stori zato, ker bi iskal pustolovščino. Na razburkano morje stopi, ker zasliši: »Pridi!«

Evangelist zapiše, da so valovi čoln dobesedno »mučili«. Grški izraz bi lahko poslovenili kot izmaličevali, trpinčili. To ni običajno premetavanje valov. Z isto besedo je opisan hromi služabnik, ki hudo trpi. Čoln je kakor bolnik. Učence hromi strah. Kmalu bo hromil tudi Petra. Tudi veter ni opisan kot nekaj brezosebnega. Ko Jezus pride, evangelij pravi, da se je veter »utrudil«. Kot da bi nehal napadati.

Pot skozi kaos

Vse pripovedovanje ustvarja vtis, da se narava vede kakor sovražna sila. Jezero postane podoba tistega prvinskega kaosa, ki ga Sveto pismo pozna že od začetka. Hebrejščina morje ...