Čebelarji imamo čebele radi, kar je obenem osnovni pogoj, da se lahko tako sploh imenujemo. Naveza človek-čebela ni samoumevna, zato ni naključje, da nas je med dvema milijonoma Slovencev enajst tisoč takšnih, ki se dejavno ukvarjamo z njimi. Ta delež je v primerjavi z drugimi narodi celo rekorden. Pravi čebelar se skloni in pobere mlado čebelo, ki je padla s sata ob pregledovanju panja, diha toplo sapo v dlan z otrplo čebelo, ki jo je pobral na snegu pred čebelnjakom, da ji povrne življenje, in s skrbjo prisluhne čebeljim družinam na bradah panjev, ko prezimujejo. Ta ljubezen največkrat ni pridobitna, je celo stroškovno tvegana, kadar govorimo o slabi letini.

Čebele, ki jih lahko v tem času privabi iz panjev varljivo bleščeče sonce, pogosto končajo na snežni odeji pred čebelnjakom. Ne opazijo nevidne meje med zrakom in tlemi, zato ob izletnem dnevu, ko zapustijo domači panj, zlahka strmoglavijo v sneg, kjer jih nenadna ohladitev ohromi. To jim zmanjša gibalne sposobnosti,...