Na izlet z najstniki
Na izlet z najstniki
Vedno znova poslušam, da je z najstniki nemogoče iti na izlet. Da zavijajo z očmi, da jim je vse odveč, da bi najraje ostali doma pred zasloni. In priznam, tudi sama sem kdaj stopila na pot z občutkom, da bo to bolj preizkušnja kot užitek. A prav ti izleti so me naučili, da je zgodba veliko bolj večplastna.
Najstniki niso več tisti radovedni malčki, ki jih navduši vsaka luža, vsak kamenček ali gozdna pot. Njihov svet je večji, hitrejši, pogosto tudi bolj zaprt. Ko jih povabim na izlet, ne dobim vedno navdušenega »ja!«, temveč vzdih, vprašanje: »Zakaj pa ravno tja?« ali pogajanja o tem, koliko časa bo trajalo. Na začetku sem to jemala osebno, kot zavrnitev skupnega časa. Danes to vidim drugače.
Spomnim se izleta, ko smo hodili po razgledni poti. Prvih dvajset minut je bilo napetih. Tišina, nekaj nejevoljnih komentarjev, pogled na telefon ob vsaki priložnosti. Potem pa smo se ustavili. Ne zato, ker bi bilo načrtovano, ampak ker je nekdo opazil nenavadno obliko drevesa. Pogovor je počasi ...



