Današnji dan praznujemo največji Marijin praznik v vsem cerkvenem letu. Praznujemo ga vzhodni in zahodni kristjani na isti dan, kar pomeni, da nas tesno povezuje. Uporabljamo sicer različni imeni za današnji praznik, a pomen je enak. Mi slavimo vnebovzetje Device Marije, vzhodni kristjani pa zaspanje Device Marije. Oni poudarjajo, da je Marija zaspala za ta svet in svetu. Na ikonah, ki upodabljajo ta praznik, najdemo apostole, zbrane ob Marijini smrtni postelji. V središču pa je Jezus, ki v naročju drži malo deklico in jo dviga v nebesa. To je Marija, ki jo Jezus nese v nebesa.

Dogma, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, je ena najmlajših.

Zgodovinsko je dogma, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, ena najmlajših. Papež Pij XII. jo je 1. novembra 1950 slovesno razglasil. Toda verska resnica ima za seboj dve tisočletji trdnega verovanja, da telo Device Marije ni moglo trohneti v zemlji, da jo je Bog z dušo in telesom vzel v nebesa. Takšno trdno vero izražajo že cerkveni očetje od najbolj davnih stoletij krščanstva. Slovesna razglasitev te verske resnice je samo logična posledica trdnega verovanja krščanskih rodov že od vseh začetkov.

Današnji praznik ima za vse nas preroško sporočilo. To, kar je Bog izkazal Mariji, Jezusovi Materi, je tudi naše upanje. Marija je bila telesno Jezusova mati in z njim neločljivo povezana in predana tudi njegovemu odrešenjskemu delu. Prva ga je vzela v naročje. To tako lepo opiše rajni papež Benedikt XVI.: »Marija je bila prva, ki je vzela v naročje Božjega Sina, Jezusa, ki je postal otrok. Zdaj je prva, ki je poleg Njega v nebeški slavi. Kar praznujemo danes, je velika skrivnost, predvsem skrivnost upanja in veselja za vse. V Mariji vidimo cilj, proti kateremu hodijo vsi, ki znajo lastno življenje združiti z Jezusovim. Ki znajo hoditi za Njim, kot je to storila Marija. Ta praznik nam torej govori o naši prihodnosti. Pravi nam, da bomo nekoč tudi mi poleg Jezusa v Božjem veselju. Hkrati nas vabi, naj bomo pogumni, naj verjamemo, da lahko moč Kristusovega vstajenja deluje tudi v nas in nas spreminja v može in žene, ki se vsak dan trudijo živeti kot vstali ter v temino zla, ki je na svetu, prinašajo luč dobrega.«

Če motrimo ikono Marijinega zaspanja, je Jezus ob koncu Marijinega življena »vzel v svoje naročje« svojo Mater in jo vzdignil v nebeške višave. Marija je v naročju držala Božjega Sina, ki je postal človek. Na nek način vzame Marija v naročje vsakega izmed nas, ko nas prenovi in preustvari sveti krst. Po zakramentalnem življenju postajamo Jezusu vedno bolj podobni, zato lahko upamo in verujemo, da nas Marija »vzame in čuva v svojem materinskem naročju«. Zato smemo upati, da nas bo ob izteku zemeljskega življenja vzela Ona v naročje in nas podala Jezusu v nebeško slavo. Da se bo v nas izvršilo vstajenje ali zaspanje kot pri Devici Mariji.

Na nek način vzame Marija v naročje vsakega izmed nas, ko nas prenovi in preustvari sveti krst.

Evangeljski odlomek, ki smo ga danes slišali, pa nam preroško podarja dva velika namiga. Prvo je besedica »v naglici«. Papež Benedikt to besedico takole razloži: »V današnjem evangeliju vidimo Marijo, ki je zapustila svoj dom v Nazaretu in se v naglici odpravila k Elizabeti, v mesto na Judovem. Pomembne se mi zdijo besede ‘v naglici’. Božje zadeve si zaslužijo naglico. Pravzaprav so edine zadeve na svetu, ki si zaslužijo naglico, prav Božje zadeve, ki so resnično nujne za naše življenje. Marija v Zaharijevo hišo k Elizabeti ne pride sama, ampak pod srcem nosi Boga. Njena sorodnica jo je pričakovala, vendar evangelist nakaže tudi Izraelovo pričakovanje na prihod Odrešenika.«

Ta besedica tudi nam pove, da se nikoli ne smemo utruditi delati dobro. Delati dobro, je celo nuja v našem življenju. Ne čakati, tehtati, razmišljati. Dobro storiti takoj, ko začutimo, da je potrebno. Če dobro storimo hitro, bomo podobni Mariji, ki hitro vstane in gre služit teti, ki je bila v potrebi. Če storimo dobro nemudoma in hitro, vzamemo hudobnemu duhu priložnost, da bi nas nagovarjal, naj dobro delo opustimo. Hkrati pa z dobrim delom bližnjemu prinašamo Jezusa, tako kot ga je Marija prinesla teti Elizabeti. Ko smo razpoložljivi delati dobro, ko čutimo v sebi nujo, da delamo Božje stvari, nas žene ogenj Božje ljubezni. Pavel tako lepo pravi: »Kristusova ljubezen nas priganja!« Priganja, da bi delali dobro in to takoj, ko začutimo klic. Takšno razpoloženje nas bo v življenju usmerjalo na Marijino pot služenja in ljubezni. Vodilo nas bo v njeno naročje in tam bomo zoreli za poslednje dejanje svojega življenja: vstajenje.

Članek si lahko v celoti preberete v reviji Oznanjevalec (3/2026).