Predstaviti želimo tudi Slovence na avstrijskem Koroškem, kjer je izjemno živ in ustvarjalen kulturni prostor, kar se odraža na vseh umetnostnih področjih; močan pečat pa mu je s slikarskimi, grafičnimi, kiparskimi in oblikovalskimi deli dal prav Valentin Oman. V Sloveniji je manj znan, zato ga želimo posebej izpostaviti in v aktualnem letniku Oznanjevalca predstaviti štiri slike iz njegovega cikla Ecce homo, ki je zanj najbolj značilen.

Valentin Oman je kulturnemu prostoru Slovencev na avstrijskem Koroškem vtisnil močan pečat.

Za liturgični čas med letom, smo izbrali motiv, ki likovno-formalno sodi v omenjeni cikel, čeprav ima slika v mešani tehniki na platnu naslov Piranske plasti minljivosti. Ustvaril jo je leta 2002. Omanove slike z značilnim vertikalnim formatom z abstrahirano upodobitvijo človeka /svetnika/ Kristusa, največkrat nosijo naslov Ecce homo, včasih pa drugo simbolno poimenovanje oziroma ime kraja, kjer je slika nastala. Umetnik namreč ne ustvarja samo v dunajskem ali koroškem ateljeju, udeleževal se je tudi mnogih likovnih srečanj in kolonij. Zato je sliko na naslovnici Oznanjevalca poimenoval po Piranu, kjer je bil in ostaja stalen gost – obalni urbanistični, arhitekturni in likovni biser mu je bil vedno v inspiracijo. Tu so nastali Omanovi znameniti cikli, tudi Piranski križev pot s spomini na vojno na Balkanu v devetdesetih letih preteklega stoletja, ki je danes v cerkvi gimnazijskega centra na Plešivcu nad Gosposvetskim poljem. 

Naslovnico adventno-božične številke Oznanjevalca je zaznamovala modra barva, postno-velikonočno pa rdeča, kar je ustrezalo razpoloženju različnih dob cerkvenega leta. Aktualna naslovnica je barvno monokromna in izrazito svetla, zato nas lahko spomni na Kristusovo spremenjenje na gori Tabor, ki ga praznujemo v začetku meseca avgusta – evangelist Matej je namreč zapisal: Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. (Mt 17, 2). Na slikarskem platnu pa razbiramo tudi posamezne kose gaze, ki jih lahko simbolno povežemo s povoji in s tem na Kristusov pokop in vstajenje. 

Sliko Piranske plasti minljivosti zato lahko razbiramo v širšem simbolnem kontekstu kristološke ikonografije. Interpretacije likovnih del Valentina Omana pa so sicer zelo različne ter povezujejo sakralno in posvetno; ista dela umetnik razstavlja v galerijah ali jih umešča v cerkve. V obeh primerih gre za duhovno izjemno poglobljeno umetnost, ki nagovarja tako vernike – tudi različnih veroizpovedi – kot neverujoče ljudi.

Interpretacije likovnih del Valentina Omana pa so sicer zelo različne ter povezujejo sakralno in posvetno.

Valentin Oman je bil rojen 14. decembra 1935 v Štebnu pri Beljaku, danes Bekštajn oziroma po nemško Finkenstein am Faaker See. Maturiral je leta 1958 v Marijanišču na Plešivcu, med letoma 1958 in 1962 je študiral pri profesorici Hildi Schmid-Jesser na današnji Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju. Leta 1963 je končal tudi specialko za grafiko pri profesorju Riku Debenjaku na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Živi in ustvarja v domačem Bekštajnu in na Dunaju, ob likovnem delu pa je tudi kulturnik v najžlahtnejšem pomenu besede, evropski humanist in zaveden Slovenec. 

Kot pomembna avtoriteta slovenske narodne manjšine na avstrijskem Koroškem se je vedno vključeval v boj za pravice Slovencev, družbenopolitične teme pa interpretira z likovnimi sredstvi in na plemenit način, ki se dotakne ljudi. Posebej se je posvetil vprašanju koroških dvojezičnih krajevnih napisov in jih na svoj način udejanjil v dveh instalacijah – na prevajalski kabini na Univerzi v Celovcu in v obliki bronastih stebrov ob Domu glasbe v Celovcu. K umetniškim interpretacijam pa ga ne nagovarjajo samo problemi narodne manjšine, temveč tudi aktualni dogodki v svetu, zlasti vojni v Ukrajini in v Palestini.

K umetniškim interpretacijam ga nagovarjajo problemi narodne manjšine in aktualni dogodki v svetu.

Oman slika v ciklih (Ecce homo, Ara pacis, Terra rossa, Schriftbilder, Terra incognita, Dona nobis pacem, Homo sapiens, Homo Mediteranus, Carso, Reisespuren, Nebo in zemlja), v njegovem likovnem opusu pa je prevladujoča simbolno upodobljena človeška podoba, ki jo ustvarja v izvirnem kreativnem procesu s poslikavo na zidu, ki jo prelepi z gazo in nato odtrga s stene, gazo s plastmi barve pa nato kolažira na platnu. Takšen postopek omogoča likovno igro naključij, tovrstne stenske in tabelne podobe pa so postale umetnikov prepoznaven likovni izraz in karakteristični zaščitni znak. Že desetletja upodablja abstrahirano figuraliko z zabrisano in neostro človeško figuro, kot nekakšen zapis iz preteklosti, ki je arhaičen, mističen in brezčasen; njegove upodobitve človeka so kot arhetipi, sveti simboli preteklosti in podobe koroških prednikov. 

Med Omanovim posvetnim in sakralnim opusom ni ločnice, s tem pa na poseben način povezuje oba pola svojega slikarstva. Zato njegova dela za cerkve niso narativna in ilustrativna, ampak so upodobitve metaforične in imajo veliko duhovno moč. Zaradi vsebine in likovne tehnike Omanove poslikave delujejo kot srednjeveške freske, so hkrati sodobne in starodavne, najbolje pa se podajo srednjeveškim in modernističnim arhitekturnim ambientom.

Članek si lahko v celoti preberete v reviji Oznanjevalec (3/2026).