Ob tem se skoraj nehote poraja vprašanje: kaj je bistvo počitniških dni? Je to aktivizem, iskanje vedno novih doživetij, ali pa to, kar beseda sama pomeni – počivati, se spočiti, odložiti vsakdanji tempo in dovoliti, da se umiri tudi naše srce?

Kaj je bistvo počitniških dni?

Ni tako samoumevno, kot se zdi. Raziskave kažejo, da se velika večina ljudi tudi med dopustom težko zares odklopi – misli pogosto ostajajo pri delu, skrbeh in obveznostih. Človek sicer spremeni okolje, a notranji ritem pogosto ostaja isti. Zato počitnice same po sebi še ne prinesejo pravega počitka – tega se je treba učiti.

Kristjani radi poudarjamo, da pri Bogu ni počitnic. To ne pomeni, da Bog od nas pričakuje nenehno dejavnost, ampak da nas tudi v času počitka vabi v odnos. Poletje je lahko dragocen čas, ko poglobimo stik z Njim. Je čas duhovnih odmikov, romanj, duhovnih vaj. Čas, ko vzamemo v roke duhovno knjigo, odpremo Sveto pismo ali pa preprosto v tišini prisluhnemo Bogu, ki govori v globini srca. Če si telo odpočije, je prav, da se nahrani tudi duša.

Tudi vsebina te številke Oznanjevalca nas vodi v to smer. Pridigarji v teh nedeljah izpostavljajo temeljne razsežnosti krščanskega življenja: odnos z Bogom kot občestvo ljubezni, kakor nam razodeva skrivnost Svete Trojice; evharistijo kot hrano za življenje in vir edinosti; pogum vere, ki se ne boji pričevanja; Jezusov usmiljeni pogled na človeka; ter zaupanje, da Bog deluje tudi v majhnosti in vsakdanjosti. V ospredje vedno znova prihaja tudi odnos – do Boga, do bližnjega in do samega sebe – ter klic k odgovornosti, spreobrnjenju in ljubezni, ki konkretno oblikuje naše življenje.

Bog nas tudi v času počitka vabi v odnos.

Vera namreč ni teorija, ampak odločitev. Odločitev, ki se vidi v vsakdanjih dejanjih. Ni dovolj, da Boga poznamo – potrebno je, da z Njim živimo. In prav v tem se pokaže resnica našega srca: komu v resnici pripadamo.

Iskrena hvala vsem piscem pridig. Vemo, da ob vsakodnevnem tempu ni preprosto stopiti nekaj mesecev naprej, se vživeti v »tisto nedeljo« in v njeno Božjo besedo. Pa vendar vedno znova dokazujete, da je to mogoče. Hvala vam, ker delite svoje misli, svojo vero in svojo izkušnjo z vsemi, ki oznanjajo.

Ob tem lahko pomislimo tudi na besede papeža Leona XIV., ki nas v svojih na­govorih – posebej ob obisku v Afriki – vabi k preprostosti, bližini in živemu pričevanju vere. Poudarja, da Cerkev ne raste iz strategij, ampak iz src, ki znajo ljubiti, služiti in ostati blizu človeku, zlasti ubogemu, ranjenemu in preizkušenemu. Vera, ki ne postane dejanje, ostaja nedokončana; vera, ki se ne dotakne konkretnega človeka, ostaja na ravni besed. Kaj pa naša vera? Se ustavi pri besedah ali postane dejanje? Se zna skloniti k človeku, ki ga srečamo na poti, ali ostaja zaprta v naš notranji svet?

Leona XIV. poudarja, da Cerkev ne raste iz strategij, ampak iz src, ki znajo ljubiti, služiti in ostati blizu človeku.

Njegove besede nas spominjajo, da kristjan ni najprej organizator ali opazovalec, ampak pričevalec. Počitniški čas je lahko priložnost, da to preprostost ponovno odkrijemo: v drobnih pozornostih, v odprtosti za drugega, v času, ki ga podarimo bližnjim, v molitvi, ki ni obremenjena z dolžnostjo, ampak prežeta z zaupanjem.

Ali si bomo letos dovolili več takšne preprostosti? Si bomo vzeli čas za bližnjega, za Boga, za tišino? Morda prav v tihih trenutkih dopusta lažje zaslišimo Boga, ki ne govori v hrupu, ampak v rahlem šepetu srca. Toda ali znamo ustvariti prostor, kjer ga lahko slišimo? Ali znamo odložiti hrup, ki nas obdaja, in prisluhniti?

Naj nas čas, ki je pred nami, ne oddalji od bistvenega, ampak nas k njemu približa. Naj nas ne zapelje v raztresenost, ampak nas zbere. Naj nas ne izprazni, ampak napolni. Naj postane priložnost, da znova odkrijemo, kdo smo pred Bogom in drug pred drugim. S čim se bomo vrnili s počitnic? Samo z lepimi spomini – ali tudi z globljim mirom in bolj odprtim srcem? Ko se bomo vračali v vsakdan, naj ne prinesemo s seboj le spominov in fotografij, ampak tudi notranjo zbranost, več miru in več pripravljenosti za dobro.

Naj nas čas počitnic ne izprazni, ampak napolni.

Naj sklenem z besedo Svetega pisma, ki lahko postane tudi vodilo naših poletnih dni – ne kot lepa misel, ampak kot povabilo, ki ga lahko vsak dan znova sprejmemo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (3/2026).