Dva tabora – dva stebra nekoč

Kmalu po Jezusovi smrti sta si v Jeruzalemu stala nasproti dva tabora: kris­tjani in pogani oz. nekristjani.

Prvi tabor je bil majhen in neznaten, drugi pa mogočen in velik. Kristjanov je bilo v Jeruzalemu samo nekaj, pa še ti so bili vsi preplašeni. Brez kakšne posebne zunanje organizacije, brez šolanih ljudi, brez vojske, brez sodstva, tudi brez sredstev, brez denarja, brez svojih šol. Skratka, bila je majhna skupnost, ki se je zbirala k skupni molitvi, skupnost, ki je verovala, da je Kristus vstal od mrtvih in da živi, ker je resnično Božji Sin.

Kristjanov je bilo v Jeruzalemu samo nekaj, pa še ti so bili vsi preplašeni.

Druga stran, ki jo predstavlja Poncij Pilat, pa je imela vojsko, za sabo je imela vso rimsko državo, imela je denar, imela je vpliv na javno mnenje. A vendar so jo kristjani strašno vznemirjali. Judovski voditelji, in z njimi Savel, so nastajajočo skupnost preganjali, pripadnike celo ubijali. Rimska oblast, rimska država je storila vse, da bi zatrla novo skupnost. Kristjanom je plenila premoženje, jih zapirala, jih obsojala na smrt, jih ubijala.

A nasprotniki kristjanov so naleteli na dva močna stebra. Prvi steber je bil Peter, voditelj te skupnosti, ki je dozorel v trdnega, zavzetega voditelja, v močnega in neustrašnega pričevalca vstalega Kristusa. Drugi steber je bil Pavel, ki je prestopil v tabor preganjancev in neutrudno s potovanji, z govorjeno in pisano besedo oznanjal vero v Kristusa. Oblast je oba ubila, toda skupnost je obstala in se celo širila. Kristjanov je bilo vse več, poselili so vse pokrajine v cesarstvu. Čeprav je oblast stebra odstranila, sta Peter in Pavel ostala med kristjani kot močna duhovna opora, zvesta pričevalca vstalega Kristusa.

Čeprav je oblast stebra odstranila, sta Peter in Pavel ostala med kristjani kot močna duhovna opora.

Kristjani so bili prepričani, da to, kar je govoril apostol Peter, ni govoril nekdanji ribič, temveč je po njem govoril Bog. In bili so prepričani, da to, za kar je pričeval nekdanji preganjalec, resnično obstaja, da živi On, ki je Pavlu dajal moč, da je, ne le oznanjal, pisal, temveč tudi s smrtjo potrdil svojo vero v Jezusa, ki živi med njimi.

Dva tabora – dva stebra danes

Stanje v Evropi in tudi v Sloveniji kaže razdeljenost ljudi na dva tabora. En tabor je vse bolj neznaten, tako številčno kakor po vplivu na javno življenje. Vse bolj je utesnjen, tudi vse bolj preplašen, nemočen, marsikje tudi zbegan in otopel. Kristjanov je vse manj, cerkve so vse bolj prazne, na javno življenje njihova vera nima skoraj nobenega vpliva. Svet gre naprej, kakor da Boga ni, kakor da kristjanov ni.

Svet gre naprej, kakor da Boga ni, kakor da kristjanov ni.

Drugi tabor, ki Boga zavrača, pa je glasen, močan. Ima se za naprednega. Uveljavlja svoje poglede, saj ima za seboj vse družbene oz. državne strukture, od šole do sodišča in vseh drugih področij delovanja. Ta tabor omejuje dejavnost kristjanov, jih omalovažuje, tudi sramoti in na različne načine zaustavlja.

A prvo skupnost, skupnost kristjanov, podpirata dva stebra, ki trdno stojita. Prvi steber je papež, je uradni voditelj Cerkve, pa naj nosi ime Leon XIV. ali Frančišek ali Benedikt XVI. ali Janez Pavel II.. Kristjani se zavedamo, da je papež od Kristusa postavljeni voditelj Cerkve, na katerega se lahko vedno naslonimo. Nasprotniki krščanstva vseeno večkrat stisnejo zobe in priznajo, da papež dela veliko dobrega, da si prizadeva za mir, za pravičnost v svetu. Zato tudi neverni ali krščanstvu nasprotni voditelji držav prihajajo k papežu in se z njim srečujejo. Ob papežu se v ta steber oblikujejo številni škofje, duhovniki, redovniki, redovnice, ki zavzeto opravljajo svojo službo, ki resnično služijo ljudem.

Drugi steber so verni laiki, očetje in matere, ki v svojih okoljih izžarevajo krščanskega duha, ki ljubeče sprejemajo in vzgajajo svoje otroke in jim posredujejo zaklad krščanske vere ter jih vodijo h Kristusu. Drugi steber so kristjani, ki si upajo v javnosti spregovoriti o Bogu, zagovarjati krščanske vrednote. Ki se ne ustrašijo zapostavljanja, norčevanja, ki so prepričani, da Kristus živi med nami in nas nikoli ne bo zapustil.

Čim bolj se mu dam na razpolago, tem bolj se spreminjam v steber, na katerega se drugi lahko naslonijo.

Prvi in drugi steber trdno stojita, ker po njima deluje Bog sam. Kakor je deloval po apostolu Petru in Pavlu, tako danes deluje po sodobnih pričevalcih, kristjanih, po tebi in po meni. Čim bolj se mu dam na razpolago, tem bolj se spreminjam v steber, na katerega se drugi lahko naslonijo. Na praznik apostolov Petra in Pavla prosimo Boga, da okrepi vsakega od nas, da bo izpolnil poslanstvo, ki mu je namenjeno.

Članek si lahko v celoti preberete v reviji Oznanjevalec (3/2026).