Pisalo se je leto 1885. V Chicagu so postavili prvi nebotičnik na svetu, francoski mikrobiolog Louis Pasteur je prvič uporabil cepivo proti steklini, nemški inženir Gottlieb Daimler je skonstruiral prvo motorno kolo, Karl Benz pa prvi avto. Dne 22. maja tega leta je umrl francoski pisatelj Victor Hugo, ki je napisal romana Notredamski zvonar in Nesrečniki.

Dve Jožefi

Osem dni pred Hugojevo smrtjo, torej 14. maja 1885, se je v vasi Zbure severno od Šmarjete in Šmarjeških Toplic na Dolenjskem rodila Jožefa Bojanc. Njeno otroštvo ni bilo lahko, saj je odraščala brez očeta, ki je šel v Ameriko. Mama je sama skrbela za pet hčera. Jožefa je odšla od doma šele leta 1921, ko se je pri šestintridesetih letih v Sarajevu pridružila Hčeram Božje ljubezni. Dobila je redovno ime Marija Krizina in leta 1926 opravila večne zaobljube.

Osem let za Jožefo Bojanc je v Sarajevo pripotovala njena 22 let mlajša soimenjakinja Jožefa Fabjan. Rodila se je 23. januarja 1907 v vasi Malo Lipje južno od Žužemberka. Tudi ona je imela trdo otroštvo, saj je pri štirih letih ostala brez očeta in pri enajstih letih brez matere. Zanjo je skrbela pobožna teta, ki jo je podpirala v želji, da vstopi v samostan Hčera Božje ljubezni. Tam je dobila redovno ime Marija Antonija in leta 1937 opravila večne zaobljube.

Hčere Božje ljubezni je leta 1868 na Dunaju ustanovila Frančiška Lechner in jih leta 1882 pripeljala v Sarajevo. V obdobju med obema svetovnima vojnama se jim je pridružilo veliko Slovenk.

Krvavi ples

Krizina Bojanc in Antonija Fabjan sta začetek druge svetovne vojne pričakali v samostanu na Palah pri Sarajevu, kjer so poleg njiju živele še predstojnica Jula Ivanišević ter sestri Berchmana Leidenix in Bernadeta Banja. Med drugo svetovno vojno so bile Pale v Neodvisni državi Hrvaški, ki je obsegala celotno Bosno in Hercegovino, vendar so bili na tem območju dejavni tudi četniki. Ti so 11. decembra 1941 napadli samostan ter redovnice odpeljali v Goražde na vzhodu Bosne in Hercegovine. Ponoči so pijani vdrli v njihovo sobo, one pa so se jim iztrgale in skočile skozi okno. Zunaj so jih pokončali z noži in jih vrgli v bližnjo reko Drino.

Vabimo, da vse te kraje z nami obiščete od 28. do 30. marca na tradicionalnem romanju z uredništvom Družine. Več o programu lahko preberete na spletni strani Turistično romarskega urada Družina TRUD, kjer se tudi prijavite.

Največji Jugoslovan

Razprtije med prebivalci jugovzhodne Evrope so v preteklosti povzročile veliko gorja. Eden tistih, ki so si prizadevali za zbližanje narodov ter katoliške, pravoslavne in protestantske vere, je bil Josip Juraj Strossmayer. Rodil se je pred 210 leti (4. februarja 1815) v Osijeku, leta 1838 je postal duhovnik in leta 1849 bosansko-sremski škof. Na prvem vatikanskem koncilu je nasprotoval razglasitvi dogme o papeževi nezmotljivosti. Med letoma 1860 in 1873 je vodil narodno stranko in bil zelo dejaven v politiki. Leta 1867 je v Zagrebu ustanovil Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti. Velikodušno je podpiral duhovnike, šole in kulturne ustanove. Po letu 1866 je vsako leto prihajal na oddih v Rogaško Slatino. Umrl je leta 1905, dobra dva meseca po devetdesetem rojstnem dnevu. »Umrl je največji Jugoslovan. Tam doli v Djakovu, od koder se odpira razgled na slovanski Balkan in nazaj na gore stare Hrvatske in Slovenije, tam je izdihnil svojo plemenito dušo prvoboritelj vseh v teh krajih bivajočih narodov, nositelj veličastne misli duševnega in kulturnega zedinjenja jugoslovanskih plemen, vladika Josip Juraj Strossmayer,« je ob njegovi smrti zapisal časopis Slovenski narod.

Škof Josip Juraj Strossmayer. FOTO: Wikipedia

Najlepša cerkev med Benetkami in Carigradom

Sedež bosansko-sremske škofije je bil v mestu Đakovo na vzhodu Slavonije. Na tem območju je v rimski dobi stalo naselje Certissa, v zgodovinskih listinah pa je Đakovo prvič omenjeno leta 1244, in sicer z imenom Dyaco. Ob koncu 13. stoletja je kraj postal škofijsko središče. Leta 1536 so ga osvojili Turki, ki so v njem ostali do leta 1687. V tem času so podrli škofijski dvorec in stolno cerkev. Po odhodu Turkov so ga škofje obnovili. Leta 1806 se je zaradi vojne med Francijo in Avstrijo v Đakovo umaknila kobilarna Lipica. V mestu je še danes velika konjušnica, v kateri redijo lipicance.

Med letoma 1866 in 1882 so v Đakovu po zaslugi škofa Strossmayerja zgradili mogočno stolnico sv. Petra, za katero so porabili 7,5 milijona opek. Njena zvonika sta visoka 84 metrov, kupola pa 54 metrov. Notranjost cerkve, v kateri je pokopan Strossmayer, krasijo čudovite freske. Naslikal jih je nemški slikar Alexander Maximilian Seitz. Sedanje orgle je izdelal slovenski orglarski mojster Franc Jenko, saj je prvotne leta 1933 uničil požar.

Stolnica sv. Petra v Đakovu. Zvonika sta visoka 84 metrov. FOTO: Wikipedia

Ko je poznejši papež Janez XXIII. leta 1927 potoval skozi Đakovo, je dejal, da je tamkajšnja katedrala najlepša cerkev med Benetkami in Carigradom. Leta 2003 je Đakovo obiskal papež Janez Pavel II. Množici vernikov se je v spomin močno vtisnil prizor, ko si je pred katedralo na glavo posadil slavonski klobuk.

Danes ima Đakovo približno 17.000 prebivalcev. Vanj radi zahajajo verniki in turisti. Po številu nočitev je na drugem mestu v tem delu Hrvaške (za Osijekom).

Dolga vrsta voz

Tisto leto, ko so v Đakovu končali gradnjo katedrale, je v Sarajevo poleg hčera Božje ljubezni prispel tudi poznejši ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Sestram je bil duhovni vodja in spovednik, sicer pa je bil kanonik in upravitelj stolne župnije. Septembra 1897 je bil imenovan za sarajevskega pomožnega škofa. Naslednje leto je postal ljubljanski knezoškof, zato se je po šestnajstih letih poslovil od Sarajeva in njegovih prebivalcev.

»Včeraj popoludne, kakor se nam brzojavno sporoča, poslovil se je mil. knezoškof dr. Anton Jeglič v Sarajevem od svojih dragih, iz srca mu vdanih katoličanov in tudi drugovercev. Dolga vrsta voz ga je spremila na kolodvor. Nadškof dr. Stadler, vsa mestna duhovščina in civilni adlatus baron Kučera, načelniki raznih uradov, vojaški dostojanstveniki, lep venec gospej, meščani in seveda vsi v Sarajevu bivajoči Slovenci. Vsi so se neradi in ginjeni ločili od knezoškofa, ki je odpotoval na Reko, odkoder se pripelje v Ljubljano. Dan za to sedaj še ni določen,« je v petek, 6. maja 1898, ob njegovem slovesu poročal časopis Slovenec.

Med Turki in Avstrijci

Sarajevo, ki je imelo ob popisu leta 2013 dobrih 275.000 prebivalcev, leži v kotlini ob reki Miljacki na nadmorski višini 540 metrov. Sredi 15. stoletja so Turki zavzeli utrdbo Hodidjed in postali gospodarji sarajevske kotline. Takrat je ob reki Miljacki nastalo naselje, v katerem je Isa beg Isaković zgradil džamijo, kopališče, leseni most, vodovod, gostišče s prenočišči, hiše, trgovine, mline in dvorec (»seraj«), po katerem je naselje dobilo ime. Sarajevo se je razvijalo tako hitro, da so ga že v 16. stoletju uvrščali med najlepša naselja v Osmanskem cesarstvu. Jeseni leta 1697 ga je zasedel in požgal avstrijski vojskovodja Evgen Savojski. Tudi v 18. in 19. stoletju je bilo v njem več požarov, prebivalce pa so redčile nalezljive bolezni.

Pogled na Sarajevo. Leta 1984 je gostilo zimske olimpijske igre. FOTO: Wikipedia

Leta 1878 je v mesto po hudih bojih vkorakala avstro-ogrska vojska. Avstrijci so v njem zgradili številna javna poslopja in parke ter vanj pripeljali železnico. Sarajevo je postalo sodobno evropsko mesto, hkrati pa je ostalo most med vzhodom in zahodom. Jeseni leta 1909 je v njem na povabilo nadškofa Josipa Stadlerja pri bratu Karlu, ki je bil duhovnik, dva meseca bival pisatelj, dramatik in pesnik Ivan Cankar.

V nedeljo, 28. junija 1914, je še ne dvajsetletni Gavrilo Princip v Sarajevu ustrelil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo ter s tem vžgal sod smodnika, na katerem je že dalj časa sedela Evropa.

Nevenljiva slava

Po prvi svetovni vojni je bilo Sarajevo glavno mesto drinske banovine, po drugi svetovni vojni pa središče socialistične republike Bosne in Hercegovine. Leta 1984 so bile v njem zimske olimpijske igre. Zapomnili smo si jih po srebrni medalji Jureta Franka, ki je v veleslalomu zaostal le za Švicarjem Maxom Julnom. To je bila prva medalja slovenskih športnikov na zimskih olimpijskih igrah. Pred tem velikim tekmovanjem so v Sarajevu in okolici zgradili številne športne objekte. Med njimi je tudi dvorana Zetra, v kateri je 24. septembra 2011 papežev legat kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, razglasil drinske mučenke za blažene.

Sarajevo, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja krvavelo med vojno v Bosni in Hercegovini, je danes znova prijetno in zanimivo mesto. Najbolj slikovita je Baščaršija z ozkimi ulicami ter številnimi majhnimi trgovinicami in lokali. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi mostove na reki Miljacki, Gazi Husrevbegovo džamijo in katedralo Srca Jezusovega. Zgradili so jo leta 1889 po načrtih arhitekta Josipa Vancaša, ki je v Ljubljani zasnoval hotel Union in Zavod sv. Stanislava. V cerkvi je grob nadškofa Josipa Stadlerja (1843–1918), pred njo pa kip papeža Janeza Pavla II., ki je Sarajevo obiskal leta 1997.

Redovniki in vladarji

Tudi v širši okolici Sarajeva je veliko zanimivosti. Dobrih trideset kilometrov severozahodno od njega leži naselje Kraljeva Sutjeska s frančiškanskim samostanom in cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Prvi samostan na tem kraju so verjetno zgradili že v prvi polovici 14. stoletja, sedanji pa je s konca 19. stoletja. V Kraljevi Sutjeski in v bližnji trdnjavi Bobovac so pogosto bivali bosanski vladarji. Naselje je danes majhno in odmaknjeno, samostan in cerkev pa sta tako mogočna, da se ju ne bi sramovalo nobeno evropsko mesto.

Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (9/2025).