Ker je zgodovinski spomin precej šepava stvar, je prav, da pojasniva: kako je pravzaprav pred 40 leti dozorela pobuda za ustanovitev Komisije Pravičnost in mir – takrat seveda še kot Sveta Pravičnost in mir v okviru Slovenske pokrajinske škofovske konference? Kaj je bil »sprožilec«, da ste se lotili tega projekta?

Dve stvari sta bili. Prvič: opogumljanje oziroma pobuda iz tujine. Sredina 80. let prejšnjega stoletja je bil čas, ko je bil v Ljubljani nadškof Alojzij Šuštar, ki je imel osebno izkušnjo delovanja komisij Pravičnost in mir. Te komisije so nastale po drugem vatikanskem koncilu pri vseh evropskih škofovskih konferencah in dr. Šuštar, ki je bil dolga leta, preden je prišel v Slovenijo, tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc, je seveda na podlagi lastnih izkušenj vedel, da so to zelo dejavne komisije. Po koncilu se je Cerkev zavedela, da mora iti iz zakristij, iz katakomb, torej iz nekega izključno zasebnega življenja tudi v javnost. Pa saj se je tega vedno zavedala, a s koncilom se je še bolj ovedela svojih odgovornosti ne samo za nebesa, ampak tudi za ta svet, da postane malo bolj podoben Božjemu kraljestvu. Kot eno izmed »orodij«, ki naj bi to odgovornost pospeševalo in uresničevalo, so bili ustanovljeni sveti oziroma komisije Pravičnost in mir. Med poimenovanjema ni nobene razlike: pri nas smo recimo najprej imeli svet in potem komisijo, na ravni Svetega sedeža pa je bilo obrnjeno.

Komunistična ideologija je seveda družbeni nauk Cerkve kot svojo konkurenco zavračala, ga zmerjala, ožigosala in diskreditirala kot korporativistični, fašistoidni in ne vem kakšen še družbeni model …

To je bila torej prva, zunanja spodbuda …

…, ki ji je treba dodati še eno okoliščino: to je bil seveda tudi čas Janeza Pavla II., ki je bistveno okrepil družbeni nauk Cerkve. Pomembne korake pri tem je naredil že Janez XIII., a papež s Poljske je bil pri tem res prelomen. O družbenem nauku Cerkve smo katoličani sami vedeli malo, skorajda nič. Sploh v okoliščinah, kakršne so vladale pri nas. Komunistična ideologija je seveda družbeni nauk Cerkve kot svojo konkurenco zavračala, ga zmerjala, ožigosala in diskreditirala kot korporativistični, fašistoidni in ne vem kakšen še družbeni model …

… oprostite, ker vas prekinjam, a ne morem si kaj, da ne bi rekel: pa saj podobne očitke slišimo še danes!

Res je, očitki so zelo podobni. To je bila takrat stalnica in v marsičem ostaja še danes. A če se vrneva več kot pol stoletja nazaj: takrat si tega nauka niti nismo upali razvijati. Janez XXIII. pa je s svojima okrožnicama Mater et magistra in Pacem in terris to spremenil. Tu je bil koncil, ki v jedru svoje glavne konstitucije Cerkev v sedanjem svetu prinese posodobljen družbeni nauk Cerkve. Vse to nato z nekaterimi ključnimi okrožnicami ter tudi drugimi dokumenti in izjavami nadgradi Janez Pavel II. Kot Poljak, torej kot sin naroda, ki je bil pod stalinistično nadvlado v svojem katoliškem delovanju zatiran, je to družbeno razsežnost hotel znova uveljaviti. Zato je pospeševal tudi delo papeške komisije Pravičnost in mir in komisij pri krajevnih Cerkvah.

Po Titovi smrti se je videlo, da Jugoslavija takšna, kot je bila – v stalinistični, boljševiški ali pa kardeljansko-samoupravljavski obliki – pač ne more preživeti.

To so torej zunanje okoliščine, ki spodbudijo nastanek tudi slovenskega sveta. Kaj pa »notranje«?

Sredi 80. let je bilo na dlani, da se stvari bližajo nekemu vrelišču. Po Titovi smrti se je videlo, da Jugoslavija takšna, kot je bila – v stalinistični, boljševiški ali pa kardeljansko-samoupravljavski obliki – pač ne more preživeti.

FOTO: Tatjana Splichal

Ste leta 1985 že vedeli, da bo komunizem kmalu propadel? Menda ste prav tisti čas o Sloveniji tudi na glas razmišljali kot o »švicarskem kantonu« …

Ko sem šel oktobra 1985 prvič v Švico, sem se pogovarjal z tamkajšnjim dominikancem, ki je tudi iz osebne izkušnje poznal Slovenijo in mu je bila zelo všeč. Tuhtala sva, kako bi Slovenijo spravila iz Jugoslavije. Bolj kot miselni eksperiment kot kaj resnega sva se malce zafrkavala, da bi bila najboljša pot, če bi Slovenija postala švicarski kanton. (smeh) A tudi ta ideja ni bila čisto brez podlaga, saj smo takrat že govorili Slovenija, moja dežela ali pa Ko bom velik, bom carinik na Kolpi. Potem pa so šli koraki proti uresničitvi teh zamisli zelo hitro naprej in na to pot je stopila tudi Komisija Pravičnost in mir. A jasno mora biti nekaj: to ni bila samo ideja osamosvojene Slovenije, predvsem je bila to ideja demokratične Slovenije. Demokratizacija je namreč stvar človekovih pravic in svoboščin, ki so bile v totalitarnem režimu poteptane – tudi s potiskanjem vere in Cerkve v zasebnost. A Cerkev se te vsiljene zamejitve ni držala; če bi se je, Komisije Pravičnost in mir pač ne bi ustanovila! Omejevanje vernosti na zasebnost smo zavestno kršili, ker smo vedeli, da je to nezdružljivo s človekovimi pravicami. Teorija človekovih pravic je takrat po zaslugi Janeza Pavla II. postajala vedno bolj močna tudi v vzhodnih komunističnih državah kot idejno orožje proti zatiranju, ki ga je izvajal totalitarni komunizem.

Nekateri teoretiki, tudi Janez Pavel II., so govorili, da je spoštovanje verske svobode v njeni celovitosti lakmusov papir spoštovanja človekovih pravic na splošno.

Ko je slovenska komisija stopila na to področje varovanja človekovih pravic: ali je imela pred očmi samo Cerkev in njene člane ali je šlo za nekaj bolj univerzalnega?

Vsekakor je bilo naše prizadevanje univerzalno. Saj najbrž veste, komu je bila pravzaprav namenjena naša prva izjava: ne katoličanom, temveč …

… predvsem Jehovovim pričam.

Tako je. To je bila izjava o uveljavljanju ugovora vesti za tiste, ki niso hoteli služiti vojaškega roka: to pa so bili pripadniki Jehovovih prič, čeprav jih v izjavi nismo izrecno omenili. Sledile so še druge izjave, ki so opozarjale na kršenje človekovih pravic v tedanji državi, kmalu je bila tu zgodba procesa proti četverici Janša, Borštner, Tasič, Zavrl ... Skratka, šlo je za človekove pravice v njihovi integralnosti, pri čemer pa je seveda prav pravica do javnega izpovedovanja vere ena izmed zelo pomembnih in temeljnih človekovih pravic. Nekateri teoretiki, tudi Janez Pavel II., so govorili, da je spoštovanje verske svobode v njeni celovitosti lakmusov papir spoštovanja človekovih pravic na splošno; da se ravno na tej točki najbolje vidi, kako močno je v neki družbi spoštovanje – ali pa teptanje – človekovih pravic.

Če je nekaj lahko le zasebno, to pač ni svobodno, ker to pomeni, da s tistim ne smeš iti v javnost, da moraš to čuvati le v kamnici svojega srca ali pa med štirimi stenami svojega stanovanja.

Toda ko je katoliško občestvo simbolno mogoče najbolj izrazito prav preko izjav Komisije Pravičnost in mir vstopilo v javni prostor, so v njem takoj zazveneli očitki, da gre za kršenje načela državno-cerkvene ločenosti …

… in za »vmešavanje Cerkve v politiko«, če vas še malce dopolnim. To je bila seveda železna doktrina komunizma, ki je bila zacementirana tudi v socialistični ustavi: da namreč verska svoboda velja samo za privatno področje. Zapisano je bilo, da je izpovedovanje vere svobodno in da je to zasebna stvar. A to je neumnost: če je nekaj lahko le zasebno, to pač ni svobodno, ker to pomeni, da s tistim ne smeš iti v javnost, da moraš to čuvati le v kamnici svojega srca ali pa med štirimi stenami svojega stanovanja. Kar koli več od tega je že preveč. Dejansko pa je bilo tudi to skrajno omejeno razumevanje verske svobode le neke vrste »koncesija«. Komunizem je sanjal – in te sanje ponekod trdo izvajal – o popolni ateizaciji. Spomnimo se denimo Albanije ali Pol Potove Kambodže ter še kakšnih drugih skrajnih poskusov popolnega iztrebljenja vernosti. Pri nas je bilo malce drugače. Oblastniki so bili toliko »velikodušni«, da so verovanje videli kot posledico zaostalih in krivičnih družbenih razmer – da je to neke vrste »gnojni izcedek« bolezenskega družbenega stanja. Cilj ni bil samo zaceliti to gnojno rano, ampak odpraviti vzroke zanjo, to pa naj bi bil seveda kapitalistični način proizvodnje. Ko ga bomo premagali, so bili prepričani naši komunisti, bo kot suha tepka odpadla tudi religija. Dokler pa to dokončno ne bo doseženo, je treba vernost »previjati« kot gnojno rano – da preveč ne smrdi, da ni preveč vidna, da navzven nikogar ne moti … To je bil ta »obliž« potiskanja v strogo zasebnost, v resnici pa je šlo za teptanje človekovih pravic.

Ločitev države in cerkva ni nobena človekova pravica, svoboda izražanja, javnega nastopanja in izpovedovanja vere pa je, in to med najbolj temeljnimi.

Ali lahko to rečemo tudi za očitek o prestopanju meje ločnice med državo in Cerkvijo?

Da. Pa saj je bilo to, da sme biti vernost le zasebna stvar, in to, da so verske skupnosti ločene od države, zapisano v istem členu socialistične ustave. Ločitev je bila dejansko razumljena kot »kantoniranje«, zamejitev vernosti v zasebnost. In ta dogma še danes straši po Sloveniji! Velika napaka je bila, da so v novo ustavo demokratične Slovenije leta 1991 leve stranke vsilile člen iz stare komunistične ustave o ločitvi države in verskih skupnosti. Ta stvar je bila sicer skoraj 20 let pozneje razjasnjena. Leta 2010 je ustavno sodišče, ko je presojalo zakon o verski svobodi, v svoji odločbi jasno zapisalo, da za versko svobodo ni odločilen 7. člen ustave, ki govori o ločitvi države in verskih skupnosti, temveč 41. člen, ki govori o svobodnem izpovedovanju vere v zasebnem in javnem življenju. Ločitev države in cerkva ni nobena človekova pravica, svoboda izražanja, javnega nastopanja in izpovedovanja vere pa je, in to med najbolj temeljnimi.

Toda prav očitki o kršenju državno-cerkvene ločenosti so znova »eksplodirali« ob nedavnem referendumu o zakonu o asistiranem samomoru!

So, res so. A tu ne gre za nič drugega kot za zgodbo opranih možganov. Nekateri ljudje še danes mislijo, da lahko vodijo stvari po vzorcih, ki so bili vzpostavljeni v nedemokratičnih časih.

Videli bomo sicer, kaj bo o tem reklo vrhovno sodišče, pri katerem so vložene tožbe za razveljavitev referenduma ravno zaradi domnevno nedopustnega vpletanja Cerkve v referendumsko kampanjo …

Glede tega se prav nič ne bojim.

S svojimi izjavami smo želel ljudem dati intelektualno, razumno oporo za kritiko tistega, kar so že sami intuitivno, po svoji zdravi kmečki pameti čutili, da v nedemokratičnih razmerah in tudi po osamosvojitvi ni bilo prav.

FOTO: Tatjana Splichal

Omenjate strah … Komisija Pravičnost in mir je s svojim delom pred 40 leti dejansko razgrajevala strah katoličanov pred vstopanjem v javni prostor. Ob vašem zgledu in izpostavljanju so se mnogi opogumili, da so v svojem okolju s svojo krščansko držo izstopili iz zaukazanih omejevalnih okvirov.

Upam, da je bilo res tako. Najbolj pomembna stvar je, da človek »na podstrešju«, torej na ravni idej in misli, naredi red. Ideje niso postranska stvar. Če kdo so to dobro vedeli prav komunisti, zato pa so pridno gradili in nekateri še vedno gradijo svojo ideološko »nadstavbo« in jo podpirajo in širijo z vsemi sredstvi, ki jih imajo voljo, pa bi jih, če bi živeli v resnično pluralni družbi, ne smeli več imeti na voljo. S svojimi izjavami smo želel ljudem dati intelektualno, razumno oporo za kritiko tistega, kar so že sami intuitivno, po svoji zdravi kmečki pameti čutili, da v nedemokratičnih razmerah in tudi po osamosvojitvi ni bilo prav. Tu smo se čutili poklicane in za to je bil tako pomemben družbeni nauk Cerkve. Saj zdrava človeška pamet hitro ugotovi, kaj je prav in kaj ni prav, kaj se spodobi in kaj se ne spodobi, kaj je pravično in kaj ni pravično, a pogosto zmanjka besed za razumsko utemeljitev teh občutkov. To je bilo treba spremeniti. Zato smo tudi sicer skušali čim več objavljati o perečih družbenih vprašanjih.

Spomnim se vaše serije prispevkov o demokraciji v Družini v drugi polovici 80. let …

Prav preko Družine smo lahko dosegli res širok krog ljudi. Vem, da so potem pritiskali, da Cerkev spet posega na neko področje, kamor ne sme. Ampak to prepoved smo kršili zavestno, ker smo vedeli, da je krivična in neutemeljena. Takrat je sicer imela na svoji strani črko ustave, ni pa imela in tudi danes nima na svoji strani tega, kar zapovedujejo in omogočajo ideje človekovih pravic, ki so danes temelj sodobne demokratične družbe.

Ali menite, da so tako opogumljeni kristjani dejansko omogočili demokratizacijo in osamosvojitev? Bi bila oba projekta mogoča brez kristjanov?

Težko je to reči z gotovostjo. Kot ni mogoče dokazati, da sta pastirsko pismo nadškofa Zoreta ali pa izjava Komisije Pravičnost in mir povzročili zmago na nedavnem referendumu. Če sem malce piker: morda je k padcu spornega zakona veliko pripomogel sam predsednik vlade s svojimi – blago rečeno – čudnimi izjavami o tem, kako imajo mladi ljudje smolo, če imajo nepokretne starše, ali pa da je njegov oče izgubil dostojanstvo s tem, ko je bil hudo bolan. Takšne izjave so ljudi zrevoltirale. Kakšna je bila dejanska teža enih ali drugih – političnih, zdravniških, cerkvenih … – izjav, pa je nemogoče izmeriti.

Če naju vendarle vrnem v leto 1990: brez kritične mase katoličanov Demos aprila tistega leta ne bi zmagal in decembra pred 35 leti zelo verjetno ne bi imeli plebiscita o samostojni Sloveniji – to oceno pa vendarle lahko tvegamo! 

Seveda, seveda, prispevali smo svoj delež. A na volitvah aprila 1990 so bile demokratične sile vendarle precej šibke: od treh zborov takratne skupščine je imel Demos večino samo v dveh, tako da je lahko tretji zbor – zbor združenega dela – blokiral nekatere zakone, ki so bili nujno in takoj potrebni za izvedbo detitoizacije.

Nekateri socialistično idejo še kar naprej pobirajo in, če uporabim vaš izraz, švasajo na celotno družbeno telo in se trudijo, da bi prevladali s starimi vzorci.

Omenjate Tita – in misel seveda takoj preskoči v Velenje … Na kaj merim? Precejšen del prizadevanj komisije v prvem obdobju je bil namreč povezan s tem, da bi vendarle razbili oblastne monopole nekdanje totalitarne oblasti. Ali ni dekapitacija Titovega spomenika simbolni poskus dokončne odstranitve teh monopolov? In ali ni vnovično švasanje glave na velenjski kip simbol nasprotnega procesa?

To je res pravšnja simboliko današnje družbe, v kateri na številnih ravneh vidimo poskuse vračanja nekdanje socialistične ideje, ki je propadla in odpadla sama od sebe. Ampak nekateri to idejo še kar naprej pobirajo in, če uporabim vaš izraz, švasajo na celotno družbeno telo in se trudijo, da bi prevladali s starimi vzorci, ki pa v sodobnem svetu pač ne morejo več preživeti. 

V komunizmu civilne družbe ni bilo, kajti tam ni bilo nobenega pluralizma.

V kolikšni meri je bilo delo Komisije Pravičnost in mir tudi delo za vzpostavitev resnično avtonomne civilne družbe? 

Dejansko se je demokratizacija začela prav na tem področju in to je bil eden naših ciljev. Civilna družba se je seveda razvijala tudi v drugih krogih, recimo okoli pisateljskega društva, kulturnikov pri Novi reviji … V komunizmu civilne družbe ni bilo, kajti tam ni bilo nobenega pluralizma. Bile so neke navidezne organizacije civilne družbe kot recimo Rdeči križ, poklicna združenja, razne oblike rekreacije. Ampak vse to je bilo strogo nadzorovano in bilo strogo monopolno. Za področje dobrodelnosti je bila recimo pristojna le ena organizacija, Rdeči križ. Stalno so nam govorili »ne potrebujemo nobenih paralelnih struktur«, kar je dejansko pomenilo »ne dovoljujemo pluralizma«. Skratka: eden za vse, ena organizacija, ki jo obvladuje partija, in nič drugega. Da bi delovala Karitas ali kakšna druga podobna dobrodelna organizacija – nemogoče. Isto je seveda veljalo za področje šolstva, kulture … Vse je bilo nadzorovano in to seveda ni spontana, živa civilna družba. 

Človek ima potrebo po glasbi, po literaturi, po športu in rekreaciji, ne nazadnje tudi po religioznem življenju.

Kako torej sami vidite pristno civilno družbo?

Naj najprej odgovorim s tem, kako vidim državo. Njena prva dolžnost in pristojnost je, da skrbi za tisto, kar je vsem državljanom skupno, to pa je interes po varnosti, sodelovanju, miru, zakonitosti, pravičnosti, urejenosti … Poleg teh skupnih pa imamo državljani še druge interese, ki so popolnoma legitimni in spadajo k človekovi naravi. Človek ima potrebo po glasbi, po literaturi, po športu in rekreaciji, ne nazadnje tudi po religioznem življenju. Tu pa smo ljudje precej raznoliki, saj nimamo vsi radi enake glasbe ali istega športa. To je torej polje pluralizma, saj tu ni skupnega imenovalca vseh državljanov. In zato so to področja za delovanje civilne družbe, da se ljudje pri uresničevanju svojih interesov svobodno organizirajo in svobodno živijo. Država pa mora to ne samo tolerirati, ampak celo omogočati. Seveda tudi urejati z nekimi splošnimi zakoni, splošnimi »pravili igre«, a ne tako, da bi država to neposredno vodila.

Neodvisnost civilne družbe se doseže tako, da država to področje v splošnem sicer regulira, drugače pa vanj ne posega, zlasti ne s selektivnim državnim financiranjem.

Ali slovenske razmere na področju civilne družbe ustrezajo temu idealu, ki ste ga ravnokar orisali?

Ne čisto, in sicer zato, ker je slovenska, pa tudi širše evropska civilna družba preveč odvisna od države in njenih dotacij. Neodvisnost civilne družbe se doseže tako, da država to področje v splošnem sicer regulira, drugače pa vanj ne posega, zlasti ne s selektivnim državnim financiranjem. Gmotne temelje za delovanje civilne družbe mora država spodbujati z davčnimi olajšavami za prostovoljne donacije. To je pri nas zgolj nakazano z možnostjo doniranja enega odstotka dohodninske obveznosti, a to je malo, premalo, če gledamo, kako je to urejeno v nekaterih drugih evropskih državah ali pa predvsem v ZDA: kolikor daruješ denimo za Cerkev, toliko se ti odšteje od davčne osnove, za katero plačaš davek.

Ko pa se je financirala Komisija Pravičnost in mir?

Saj ni bilo kakšnega »strašnega« financiranja – vsi smo delali prostovoljno. Če pa je že bil kakšen strošek, je to pokrila škofovska konferenca.

Razprave v komisiji so bile vedno zanimive in poglobljene. Srečevali smo se redno, skorajda na mesečni ravni.

Omenjali ste pluralnost. Ali se je ta poznala tudi pri delu komisije in oblikovanju njenih izjav? Ste imeli kdaj različne poglede na to, na kaj se odzvati in kako se odzvati?

Razprave v komisiji so bile vedno zanimive in poglobljene. Srečevali smo se redno, skorajda na mesečni ravni. Vsak od nas pa je imel ves čas »napeto uho« in je skušal zaznati, kaj se dogaja v družbi, med ljudmi, zlasti če je bilo to povezano s človekovimi pravicami. Tu smo se čutili na svojem terenu. Nismo posegali v konkretno, nekateri bi temu rekli dnevno, strankarsko politiko –da bi bili za tega ali onega politika, za to ali ono politično skupino. Pa saj v začetku našega delovanja političnih strank še sploh ni bilo. Bila pa so področja, ki so se dotikala temeljnih pravic in svoboščin, kot sta na primer enakopravnost vseh ljudi, spoštovanje človekovega dostojanstva od začetka do konca življenja. Ko se je na teh področjih pojavilo kakšno pereče vprašanje, ko je zlasti leva stran sprožila ideje, ki so te temeljne pravice in svoboščine ogrožale, smo se po intuiciji oglasili – tudi zato, da bi tistim, ki so v javnih razpravah o teh vprašanjih zagovarjali prava stališča, dali podporo.

Če smo bili dobrodošli takrat, ko smo tu in tam podprli stališča vladajočih, moramo biti dobrodošli tudi takrat, ko imamo kritične pripombe. Vse drugo je dvoličnost.

Tudi ob plebiscitu za samostojno Slovenijo pred 35 leti …

… ali pa, ker živimo v času z velikimi varnostnimi tveganji, ob vstopu v Nato. Človek ima pravico do varnosti in to ni brez zveze s človekovimi pravicami. Državo imamo prav zato, da bi živeli v varnem okolju in ne bi bili izpostavljeni pritiskom ali celo nasilju. A zakaj pravzaprav omenjamo našo izjavo o Natu ali pridruževanju Evropi? S svojimi izjavami nismo bili vedno zgolj kritični do oblasti. Pri nekaterih vprašanjih smo se dejansko »ujeli« z vladajočo politiko. In – zanimivo – takrat ni nihče govoril, da se ne bi smeli oglasiti, da se »vtikamo v politiko«. Če smo bili dobrodošli takrat, ko smo tu in tam podprli stališča vladajočih, moramo biti dobrodošli tudi takrat, ko imamo kritične pripombe. Vse drugo je dvoličnost.

Mi nismo nikoli rekli: volite tega ali onega politika, to ali ono stranko. Smo pa vedno ponudili smernice, merila, po katerih lahko ljudje samostojno kot odrasle osebnosti presojajo in se odločajo, kaj je bolj v skladu s tem, kar oni so kot kristjani.

FOTO: Tatjana Splichal

Če se za sklep znova preseliva v današnji čas. Sedanjih družbenih razmer seveda ni mogoče primerjati s tistimi leta 1990, pa vendar: ko vstopamo v volilno leto 2026, ko bomo na drugi spomladanski dan, v nedeljo, 22. marca, izbirali novo zakonodajno in izvršno oblast – kaj bi tudi na podlagi svojih izkušenj iz dela v Komisiji Pravičnost in mir v času rojevanja slovenske demokracije svetovali volilnim upravičencem, zlasti katoliškim seveda?

Isto kot takrat. Mi nismo nikoli rekli: volite tega ali onega politika, to ali ono stranko. Smo pa vedno ponudili smernice, merila, po katerih lahko ljudje samostojno kot odrasle osebnosti presojajo in se odločajo, kaj je bolj v skladu s tem, kar oni so kot kristjani. Za kristjana ni vsaka politika enako sprejemljiva. Na volitvah tekmujejo različni politični programi in seveda tudi različne politične prakse. Ne gre le za presojanje programov, temveč tudi preteklih dejanj – po njih sadovih jih boste spoznali, pravi svetopisemska modrost. Saj poznamo ljudi, ki bodo šli v volilno tekmo, in ne bomo nasedali sladkim besedam in praznim obljubam. Vemo, kdo je kdo, pretekle politične izkušnje povedo tudi o tem, ali je kdo še primeren kot politični voditelj za naprej ali ne. Ampak o tem naj presodi vsakdo sam. Eden izmed temeljnih poudarkov družbenega nauka Cerkve je samostojnost ljudi, da razmišljajo s svojo glavo in da prevzemajo odgovornost za svoje življenje in življenje skupnosti. Zato pa družbeni nauk Cerkve ne podpira pretiranega državnega pokroviteljstva – da bi torej država po svoji volji in interesu delila neke »bombončke«. Ne, država je dolžna ustvarjati ugodne okoliščine, da si »bombončke« priskrbijo ljudje sami. Kajti k človekovemu dostojanstvu spada, da si sam pridelaš svoj kruh, ne pa da ti ga drugi reže in da hodiš s krožnikom oblast prosit za svoj kos. Država mi mora omogočati, da si h kruhu pomagam sam. Spodbujanje lastne gospodarske, lokalne in še kakšne iniciative, kar je eden izmed poudarkov družbenega nauka Cerkve, je lahko eno izmed volilnih meril. Zlasti pa bi bil moj nasvet: uporabljajte svojo pamet, Bog vam jo je prav zato dal! Bodite razgledani in samostojni v premisleku, ne pustite se vplesti v zvijače medijskih zavajanj! Kljub vsemu je možnosti za pošteno informiranje dovolj. Tudi tukaj je prispevek Cerkve še vedno potreben.

In najbrž tudi delo njenih ustanov, kot je Komisija Pravičnost in mir. »Svoboda, demokracija, družbena pravičnost in medsebojno spoštovanje so take naloge, ki niso nikoli dokončane, zato je tudi poslanstvo Komisije Pravičnost in mir neomejeno,« ste zapisali v zborniku izjav prvega desetletja komisije. Ali ugotovitev ostaja veljavna tudi danes, 30 let pozneje in 40 let po ustanovitvi komisije?

Očitno velja in bo še dolgo veljala, saj se stvari na teh področjih skorajda nič ne izboljšujejo.

Pogovor je bil v skrajšani obliki najprej objavljen v 2. številki Družine.