Na dvorišču pred stolno župnijo je romarje pred mašo najprej pozdravil predsednik Nadškofijske Karitas Maribor Branko Maček. Po molitvi so se v procesiji odpravili proti stolnici. Ob vhodu jim je dobrodošlico zaželel nadškof Cvikl in jih povabil v stolnico k obhajanju slovesne svete maše.

Sodelavci Karitas na svetoletnem romanju. FOTO: Spletna stran Nadškofije Maribor

Nadškof Cvikl je v nagovoru osvetlil tegobe današnjega sveta, ki ga po njegovih besedah zaznamujejo vojne, konflikti, strah in negotovost. Označil ga je kot čas »postmoderne«, v katerem je človek pogosto izgubljen, saj mu primanjkuje skupnih vrednot in jasnih smernic. Podobno je bilo tudi v Jezusovem času, ko so ljudje zaradi številnih zapovedi in prepovedi težko našli pravo pot, so zapisali na spletni stran Nadškofije Maribor.

Ljubezen do bližnjega ne pomeni izključevanja Boga

Bistvo vere, je nadaljeval, ni v zapletenem sistemu pravil, ampak v ljubezni – v ljubečem odnosu do Boga in do človeka ter poudaril: »Če sprejemam sebe in imam rad samega sebe, bom lahko sprejemal in imel rad tudi tiste okoli mene.« Ljubezen do bližnjega pa nikoli ne pomeni izključevanja Boga, saj smo vsi ustvarjeni po Njegovi podobi. »Šele ko bo vsak začel spoštovati samega sebe, svoje meje, omejitve, sposobnosti in talente, bo sposoben spoštovati tudi bližnjega.«

Več o svetoletnem romanju lahko preberete tukaj. 

Sodelavci Karitas ste glas revnih in stiskanih

Nadškof je v pridigi podčrtal, da romanje ni le pot telesa, ampak predvsem pot srca in duha. »Naše življenje je romanje proti Bogu, našemu zveličarju in neskončni ljubezni.« Zbrane je spomnil, da sveto leto kristjane vabi k poglobljenemu zavedanju, da smo vsi popotniki na poti k večnemu cilju. Če naše romanje ostane zgolj pri materialnih in zemeljskih ciljih, bomo ostali nepotešeni. Opomnil je, da so sodelavci Karitas v svetu glas revnih in stiskanih in naj s svojim življenjem gradijo ozračje upanja, zaupanja, bratstva in ljubezni.

Nadškof Cvikl med pridigo. FOTO: Spletna stran Nadškofije Maribor

Prinašalci upanja v temnih trenutkih

Nadškof se je ob koncu nagovora zahvalil vsem sodelavcem in sodelavkam Karitas z naslednjimi besedami: »Zahvaljujem se vam za vaše nesebično služenje. Bodite še naprej sopotniki človeka, ki je v stiski, in prinašajte upanje tudi v temnih trenutkih. Naj v vas ljudje začutijo srce, ki ljubi in prinaša toplino.«

Svetoletno romanje sodelavcev Karitas so zaključilo s slovesnimi večernicami v cerkvi sv. Alojzija na Glavnem trgu.