Nadškof se je najprej zahvalil vsem romarjem, ki so k Mariji Pomagaj prišli na različne načine, pa tudi številnim molivcem za duhovne poklice. Posebej je omenil ostarele in bolne, ki svoje molitve, trpljenje in življenjske preizkušnje darujejo za nove duhovne poklice. Njihova vztrajna molitev je po njegovih besedah pomemben del življenja krajevne Cerkve.

»Samo če se bomo molivci za nove duhovne poklice zares srečevali in povezovali v daritvi svete maše, bomo znali prepoznati in zavračati vse tisto, kar ne prihaja od Gospoda,« je v pridigi dejal nadškof. Zakoreninjenost v Kristusu naj bi se kazala v sadovih našega življenja, ti pa naj bi bili hkrati najmočnejše oznanilo evangelija in največja privlačnost krščanskih skupnosti.

Posebej je opozoril na nevarnost, da pri molitvi za nove duhovne poklice vedno mislimo na »nekoga drugega«. Verniki prosijo Boga, naj pokliče koga drugega, sami pa pri tem pozabijo odpreti vrata lastnega srca. Zato je molivce spodbudil, naj se vprašajo, ali so tudi sami pripravljeni odgovoriti na Božji klic.

FOTO: FB Svetišče Brezje

Kot znamenje, da molitve rojevajo sadove, je nadškof navedel pomemben podatek. »Letos se je že enajst fantov iz naših župnij odločilo, da hočejo preveriti svoj duhovni poklic v pripravljalnem letniku.« Ob tem je vernike prosil, naj ne pozabijo nanje v svojih molitvah: »Ko vas prosim za molitve za nove duhovne poklice, vas enako goreče prosim, da molite tudi za tiste, ki so na poti razločevanja svoje poklicanosti.«

Obenem je spomnil tudi na vse duhovnike, redovnike in druge, ki so svoj odgovor na Božji klic izrekli že pred leti: »Molite za vse nas, ki že leta oziroma desetletja iz dneva v dan izgovarjamo svoj: ›Tukaj sem, Gospod, ker si me poklical.«

Letos se je že enajst fantov iz naših župnij odločilo, da hočejo preveriti svoj duhovni poklic v pripravljalnem letniku.

Posebej je nagovoril mlade, ki v sebi čutijo klic, vendar zaradi negotovosti še oklevajo. »Tudi ti, dragi mladi kristjan, ki čutiš v srcu klic, vendar oklevaš, ker nisi prepričan vase, tudi ti odpri vrata Kristusu,« je dejal. Kristus, je poudaril, ne kliče svetnika ali genija, ampak človeka, kakršen je, in mu obljublja svojo bližino in pomoč: »Jaz bom s teboj vse dni življenja.«

Ob koncu je nadškof Zore svojo prošnjo izročil Mariji, Materi Cerkve in Materi duhovnikov. Prosil jo je, naj naše prošnje prinese svojemu Sinu in pomaga Cerkvi, da bo njegov evangelij prinašala svetu, ki ga tako zelo potrebuje. Svojo pridigo je sklenil s preprosto prošnjo: »Marija, povej svojemu Sinu: Gospod, duhovnikov nam daj!«

Po pridigi je nadškof Zore sprejel pripravnike za diakonat in prezbiterat, za stalni diakonat, pristopili pa so tudi tisti, ki bodo postavljeni v službo mašnega pomočnika.