Zakaj? »Ker nas plačevanje različnih pristojbin zadeva vse, in nikogar ni, ki bi jih z veseljem plačeval. Tako je bilo v Jezusovem času in tako je tudi danes. Vendar se ta pogovor med Jezusom ter farizeji in herodovci najprej dotika veliko globljega vprašanja,« opozori Stanislav Zore. Temo odpre Jezus, ko prišlekom, ki so ga hoteli ujeti v besedi, reče: pokažite mi davčni novec!

Cesarska propaganda

»Ta kovanec namreč ni bil neškodljivo ekonomsko sredstvo, pač pa je bil cesarska propaganda. Na eni strani je bil upodobljen cesar Tiberij, okrašen z lovorovim vencem in napisom, ki je Avgusta in Tiberija razglašal za bogova, na drugi strani pa cesarjeva mati Livija na božanskem prestolu,« razloži ljubljanski nadškof.

Nosili so ga s seboj

In nadaljuje, da glede na to, da je Jezus prosil za novec, ga očitno sam ni imel, njegovi sogovorniki pa so ga na njegovo besedo takoj imeli pri roki. Nosili so ga s seboj, čeprav je Mojzesova postava strogo prepovedovala upodabljati tako nebeška kot zemeljska bitja in imeti druge bogove poleg Gospoda.

Sami so se ujeli v past

»Vrh vsega se je to dogajalo v templju, ki je bil središče judovske pravovernosti. Farizeji in herodovci so hoteli onemogočiti Jezusa, ki je motil ene in druge, a so se sami ujeli v past, ki so jo nastavili Jezusu. Ker so v tempelj prišli z davčnim novcem, so dokazali, da niso zvesti postavi,« je poudaril nadškof Zore.

Jezus v odgovoru izhaja iz podob na denarju

Kot dodaja, Jezus v odgovoru izhaja iz podob na denarju, ki so mu ga pokazali. Ker je na novcu upodobljen cesar, naj dajo cesarju, kar je njegovega. »Pravzaprav Jezus uporabi besedo, naj povrnejo cesarju, kar je njegovega. Potem pa se stavek nadvse pomembno nadaljuje: povrnite Bogu, kar je Božjega! V tisti postavi, na katero so se sklicevali, pa piše, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, in to podobo morajo vrniti Bogu.«

Tudi mi moramo Bogu vrniti, kar je Božje

Da je to izjemna spodbuda tudi za nas, svoj nagovor zaključi ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore: »Preverimo, ali tudi mi s seboj nosimo stvari, ki niso Božje in razodevajo našo nezvestobo, in z vso svobodo ne dovolimo nikomur, da bi kakor koli podredil Božjo podobo, ki je v nas. Tudi mi moramo Bogu vrniti, kar je Božje. In to smo mi sami.«