Zapri
Iskanje

Nagovor nadškofa Zoreta ob začetku škofovske sinode [FOTO]

Za vas piše:
T. M.
Objava: 18. 10. 2021 / 11:27
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 18.10.2021 / 18:28
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Nagovor nadškofa Zoreta ob začetku škofovske sinode [FOTO]

Nagovor nadškofa Zoreta ob začetku škofovske sinode [FOTO]
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit. FOTO: Tatjana Splichal.
Papež Frančišek je pred tednom dni s slovesnim bogoslužjem v baziliki sv. Petra odprl škofovsko sinodo o sinodalnosti, 16. in 17. oktobra 2021 pa se je proces sinode z različnimi dogodki in bogoslužji začel tudi v vsaki krajevni Cerkvi oz. škofiji.

Temeljni mejnik obhajanja XVI. splošnega rednega zasedanja škofovske sinode bo oktobra 2023, temu bo sledilo obdobje uresničevanja sklepov, ki bo znova vključevalo krajevne Cerkve.

FOTO: Tatjana Splichal

V nadaljevanju si preberite nekaj odlomkov iz pridige nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob začetku škofovske sinode v Ljubljanski nadškofiji. 

Ob začetku škofijskega dela triletnega sinodalnega dogajanja, ki bo vrhunec doživelo na zasedanju škofovske sinode oktobra 2023 v Rimu, vas vse pozdravljam v naši stolni cerkvi. V njej smo se zbrali kot naša krajevna Cerkev, kot občestvo, ki si v tem času in v okoliščinah, kakršnim smo priča, prizadeva živeti evangelij Jezusa Kristusa, slediti svojemu Učitelju in zanj pričevati povsod, kjer srečujemo brate in sestre, pa naj bodo verni ali neverni, iskalci resnice ali nasprotniki Cerkve – vsi potrebujemo Kristusovo luč in vsi smo žejni Božje ljubezni. 

Ko govorimo o sinodi, nas posebej nagovarjajo nekatere besede. Najprej je to sam osnovni pomen besede »sinoda«, ki pomeni skupno pot, hoditi skupaj. 

Po besedah podtajnika Oddelka za migrante in begunce pri Dikasteriju v službi celostnega človeškega razvoja kardinala Michaela Czernyja je »sinodalnost temeljna poteza istovetnosti Cerkve … in pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja«. Papež Frančišek pa je v okrožnici Veselje evangelija sinodalnost opredelil kot »nujni pogoj, da bi mogli Cerkvi dati prenovljen misijonarski polet«. 

Da bi mogli v resnici hoditi skupaj in bi tako postajali vedno bolj ena sama Cerkev, eno samo Božje ljudstvo, je potrebno, da v središče postavimo poslušanje: poslušanje Božjega ljudstva, poslušanje pastirjev, poslušanje rimskega škofa. Samo tako se bo sinodalni način lahko začel in samo tako je »kolegialnost v službi sinodalnosti« (kardinal Czerny).

FOTO: Tatjana Splichal

Ker živimo v času parlamentarizma, v katerem vedno znova stopa v ospredje demokracija kot eden najpomembnejših gradnikov svobode in dostojanstva posameznika, nas to lahko zavede, da bomo tudi sinodalno pot začeli razumevati v tem duhu. V tem primeru bi se naša razmišljanja in srečanja spremenila v analize stanja, izmenjavo idej, v iskanje in predlaganje rešitev. Vse to bi se dogajalo na zgolj človeški ravni. Začeli bi načrtovati in zagovarjati to, kar nam je všeč, ne glede na to, ali je to v skladu z naukom Cerkve ali ne. 

Poslušanje nas ne sme oviti v varnost skupine, v kateri se dobro počutimo. FOTO: Tatjana Splichal.

Zato papež Frančišek v nagovoru ob začetku sinode opozarja, da »naša sinodalna prizadevanja ne smejo zapasti intelektualizmu, abstraktnosti, ko bi šla stvarnost v eno smer, naša razmišljanja pa v drugo … Kjer ostajamo površinski in posvetni ter na koncu zapademo v običajne nerodovitne in strankarske opredelitve ter se odmaknemo od stvarnosti svetega Božjega ljudstva, od konkretnega življenja skupnosti« (papež, začetek sinode).

Na to nas opozarja današnja Božja beseda, zlasti evangeljski odlomek iz Markovega evangelija. Jezus je na poti. Gre proti Jeruzalemu. Pravkar je učencem tretjič napovedal trpljenje, smrt in vstajenje: »Glejte! V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili, toda po treh dneh bo vstal« (Mr 10,33-34).

Toda ponovno se je pokazala popolna nemoč učencev, da bi slišali Jezusove besede in jih sprejeli. Namesto tega sta Jakob in Janez, ki jima je Jezus nadel ime Sinova groma, začela razmišljati o karieri, ki bi jo lahko naredila v Jezusovi družbi. Namesto o Jezusu in njegovem oznanjevanju sta začela razmišljati o sebi in o tem, kaj vse bi lahko dosegla kot Jezusova učenca. Zato ga prosita, da bi v njegovem kraljestvu sedela eden na njegovi desnici in eden na njegovi levici. 

Dragi bratje in sestre, kako bomo stopili na to sinodalno pot? 

Kot je bilo rečeno, bomo najprej poslušali. Vendar nas poslušanje ne sme oviti v varnost skupine, v kateri se dobro počutimo. To bi bilo zgolj poslušanje že znanega. Sinodalno poslušanje nas mora odpreti navzven. Najprej moramo začeti poslušati Boga, saj smo njegovo ljudstvo. Kristusova Cerkev smo. On je naš pastir in mi smo njegovi. 

Ves čas sinode bomo posamezno in skupaj molili k Svetemu Duhu za sinodo. FOTO: Tatjana Splichal.

Zato morajo biti naša ušesa in srca naravnana najprej na Božjo besedo, ki nam jo sinodalni dokumenti predlagajo v branje in poslušanje. Poslušanje Božje besede mora postati molitev; ne toliko molitev, v katerem mi Bogu pripovedujemo svoje želje, kot je bilo rečeno zgoraj, ampak molitev, v kateri srce odpremo Bogu in njegovi ljubezni. 

FOTO: Tatjana Splichal

V molitvi si moramo z vso resnostjo postaviti vprašanje: Kaj Bog želi za nas, za svojo Cerkev, ki živi v naši škofiji, v naši župniji, v moji družini? »H katerim korakom nas vodi Sveti Duh, da bi v skupni hoji na sinodalni poti rasli?« (Pripravljalni dokument, 26).

Iz te odprtosti za Boga in njegovo voljo se bomo odprli drug drugemu v pripravljenosti slišati, kaj po tebi Duh govori naši Cerkvi. Pri tem smo povabljeni, da govorimo svobodno in spoštljivo. Odpovedati se moramo všečnim besedam in prizadevanjem za doseganje ciljev, ki bi bili meni všeč. 

Bodimo vsi skupaj dejavni člani Cerkve. Vsak s svojimi zmožnostmi in s svojimi talenti. FOTO: Tatjana Splichal.

Kar povem, povem iz poslušanja Božje besede in iz molitve, in kar pove drugi, poslušam ravno tako iz Božje besede in molitve. Drug drugemu bomo razodevali, kaj v Duhu spoznavamo kot pot, po kateri moramo hoditi, da bi postajali vedno bolj Kristusovi, vedno bolj njegova Cerkev. Prav zato bomo ves čas sinode posamezno in skupaj molili k Svetemu Duhu za sinodo. 

To bo tudi pot, na kateri se bomo neprestano učili. Na sinodalno pot ne stopamo z vnaprej izdelanimi rešitvami. To bi pomenilo v samem izhodišču zgrešiti ne samo cilj, ampak tudi pot.

Naj to razmišljanje zaključim z mislijo p. Yvesa Congarja: »Ni potrebno narediti druge Cerkve, potrebno je narediti Cerkev, ki bo drugačna.« In kako si sam predstavljam Cerkev, ki bo drugačna? Tako, da bo vsak, ko bo slišal besedo Cerkev, pomislil nase in ne na nekaj zunaj sebe. Ko bomo mi vsi postali Cerkev. Ko bo vsak samega sebe doživljal kot živega in dejavnega, kot nenadomestljivega člana skrivnostnega Kristusovega telesa, ki živi v naših družinah, župnijah, škofijah in v vesoljni Cerkvi. 

Mariji, ki je v uri Jezusovega poveličanja stala pod križem, Mariji, ki je skupaj z apostoli molila za prihod Svetega Duha, izročam tudi našo sinodalno pot. Kot Mati Cerkve naj nam pomaga, da bomo vedno bolj postajali Cerkev, občestvo verujočih v Kristusa, ki živi evangelij in ga razodeva svetu. Amen.

Več fotografij Tatjane Splichal si oglejte v spodnji fotogaleriji.

Nalaganje
Nazaj na vrh