Nagovor ob 7. dnevu smrti upokojenega ljubljanskega nadškofa metropolita, msgr. dr. Alojzija Šuštarja

Spoštovani apostolski nuncij v Sloveniji, dragi sobratje duhovniki, diakoni, bogoslovci, spoštovani sorodniki pokojnega nadškofa Alojzija, dragi bratje in sestre!

Zbrani smo sedmi dan po pogrebu pokojnega nadškofa metropolita, msgr. dr. Alojzija Šuštarja. Ne moremo še povsem doumeti vsega dogajanja minulega tedna, čutimo pa ne samo, da je njegovo mrtvo telo tukaj med nami in se bomo lahko večkrat za trenutek ustavili ob njem, ampak predvsem da nas nadškof Šuštar spremlja s svojo priprošnjo iz nebes, prav tako in še bolj, kot nas je vedno spremljal s svojim blagoslovom in molitvijo, ko je bival v Zavodu sv. Stanislava.

Koliko globokih misli je povedal o bolezni, trpljenju, smrti, sodbi in večnosti! Tudi sam je izkusil trpljenje, posebno v zadnjih mesecih, ko si je večkrat zaželel prihod sestre smrti. Vseeno pa je do konca izpolnjeval Božjo voljo, kot je že prej povedal: »Bolezen je čas zorenja in opomin na odhod. Seveda se človek trpljenju upira, nekateri obupajo, ker ne verujejo v posmrtno življenje. V bolezni je velikega pomena molitev, posebno k Božji Materi. Ko gre življenje proti koncu, ni mogoče ničesar več spremeniti. Kar je bilo, je bilo. Ostane nam samo, da prosimo odpuščanja Boga in ljudi.«

Ob njegovem slovesu smo doživeli to, kar nam je celo življenje po Božjem načrtu pripravljal in zaželel: da bi bili eno, kakor se glasijo Kristusove besede učencem pri zadnji večerij. Morda nikdar ni bil slovenski narod tako enoten kot ob tej priložnosti. To je znamenje, da se na dnu srca prepoznamo kot bratje in sestre, saj nas bratske vezi povezujejo v eni sami družini, ko priznamo temeljne človeške vrednote, hkrati pa čutimo, da nas pritegne nekaj večjega kot izredne človeške kreposti. Znamenja svetosti, ki smo jih prepoznali ob pokojnem nadškofu Šuštarju, nas zedinjajo, kot nas je zedinilo nebo nad Ljubljano, ki se je do konca zjokalo, in kakor nas je sredi pogrebne slovesnosti presenetila mavrica, znamenje večne zaveze med nebom in zemljo, znamenje večnega prijateljstva, ki presega časovne in prostorske meje med nadškofom Šuštarjem in nami.

V prvem berilu smo slišali apostola Pavla: »Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega. Pred vami sem bil slaboten, v strahu in velikem trepetu« (1 Kor 2,1–3).

Posebno ob vrnitvi iz Švice v popolnoma drugačne razmere v Sloveniji, je nadškof Šuštar doživljal težke trenutke. Povedal je: »Zavedal sem se svoje omejenosti, nezmožnosti in nemoči. Zato sem tem bolj prosil za Božjo pomoč ter zaupal vanjo,« zato so veljale za njegovo oznanjevanje tudi Pavlove besede: »Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči« (1 Kor 2,4–5).

To je tudi razvidno iz poslanstva in življenja nadškofa Šuštarja. Znal je brati znamenja časa, da bi utemeljil oznanilo na Božji moči. Takole je nekoč zapisal: »Ne bilo bi težko sestaviti nekakšnega 'uradnega seznama' znamenj časa v naši Cerkvi, od pastoralnega načrta in pastoralnega tečaja, srečanja mladih v Stični, Baragove in Slomškove nedelje (…), pa do novega veroučnega leta in raznih dogodkov, ki nas čakajo napovedani ali nenapovedani v vesoljni Cerkvi in na naši slovenski zemlji. Morda pa so še večjega pomena tista znamenja časa, ki jih kot duhovniki doživljamo čisto osebno v svojem življenju in delu, za katera drugi sploh ne vedo (…), po katerih nam govori Bog in nas vabi, da mu odgovorimo. Kaj je torej naša naloga? Bodimo duhovno odprti, pozorni in občutljivi na znamenja časa, ne pa otopeli, naglušni, napol slepi in lahkomiselno površni. Bodimo modri, učljivi in previdni pri razlaganju znamenj časa! In končno: bodimo pogumni in velikodušni, da z novimi močmi in z novim veseljem odgovorimo na Božji klic v teh razmerah v naši Cerkvi in v slovenskem narodu« (Beseda sobratom, Sporočila slovenskih škofij (SSŠ) št. 9/1988).

Nadškof Šuštar je naslonil svoje oznanjevanje in pastirsko službo le na Kristusovo milost. Sam je ob božiču leta 1990 napisal: »Praznovanje Kristusovega rojstva nas je spet spomnilo, iz katerega vira prejemamo svojo življenjsko moč kot kristjani in pomoč za izvrševanje duhovniškega poslanstva. Ne iz sebe ne iz svojega prizadevanja in dela, tudi ne iz svojega trpljenja in žrtve – vse nam je najprej podarjeno. (…) Če bi Bog ne bil tako radodaren, če bi nam ne odpuščal vedno znova in če ne bi dajal iz neskončne polnosti svojega usmiljenja in svoje ljubezni milost za milostjo, kdo bi mogel vztrajati in ostati zvest? Morda včasih mislimo, da vendar ni vse le Božji dar in da vsaj nekaj lahko pripisujemo tudi sebi, posebno če prenašamo težo in vročino dneva. Toda apostol nas opominja: 'Kaj imaš, česar ne bi bil prejel? Kaj se ponašaš, kakor bi ne bil prejel, če pa si prejel?' (1 Kor 4,7)« (Beseda sobratom, SSŠ št. 1/1990).

Pomenljivo je za nas, ko obhajamo leto Svetega pisma in se pripravljamo na svetovni kongres biblicistov, ki se bo začel čez nekaj dni v Ljubljani, poslušati njegove besede, ko je leta 1992 razmišljal po nedelji Svetega pisma in se je odkrito spraševal: »Kaj je padlo v dobro zemljo? Kaj bo raslo in obrodilo bogat sad? Ni lahko ob takih velikih zunanjih pritiskih najti notranjo svobodo, mir in zbranost za Božjo besedo. In vendar nam ne ostaja nobena druga izbira, kakor da se vedno znova vračamo k tej dolžnosti in nalogi. Pri tem je potrebno, da vsak dan znova najdemo čas za branje in premišljevanje Božje besede, (…) če resno jemljemo resnico, da naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. (…) Zato vas vabim, da se na koncu (…) nedelje Svetega pisma še enkrat vprašamo, kaj bo od vsega tega ostalo za naše osebno življenje in oznanjevanje« (Beseda sobratom, SSŠ št. 2/1992).

Njegov osebni odnos do Kristusa v resničnem prijateljstvu (prim. SSŠ št. 4/1991), osebni pogovor v premišljevanju in molitvi, osebno srečevanje z Njim v zakramentu sprave in evharistije ter nesebična ljubezen do bližnjega je bila njegova pot, da bi ob njem mogli videti Jezusa in ob njem otipljivo zreti uresničevanje blagrov, ki smo jih slišali v evangeliju.

Čeprav smo prepričani, da je pokojni nadškof Alojzij v polni meri izpolnil blagre in s tem ustavo Božjega kraljestva, se vseeno z zaupanjem obračamo na usmiljenega Boga, naj ga očisti vseh madežev greha, da bo lahko naš učinkovit priprošnjik pri Očetu. Amen.