Naj naš pogled dviga k Bogu

»Zbrali smo se ob zelo pomembnem dogodku v Cerkvi na Slovenskem za naša župnijska občestva in za vse, ki sodelujejo pri oblikovanju bogoslužnega življenja v naših župnijah.« S temi besedami je novomeški škof dr. Andrej Saje v četrtek, 5. novembra, ko je v Mohorjevi knjigarni na Nazorjevi v Ljubljani Celjska Mohorjeva družba predstavila novo bogoslužno pesmarico »Slavimo Gospoda«, nagovoril obiskovalce, soustvarjalce tega pomembnega projekta in ljubitelje slovenske cerkvene glasbe. Najbolj izpostavljeni ob njem so bili še: ljubljanski pomožni škof dr. Franc Šuštar, prof. dr. Matjaž Barbo, urednik in muzikolog, dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe, Lojze Kozar ml., predsednik Društva Mohorjeva družba in generalni vikar Škofije Murska Sobota, ter dr. Cvetka Rezar-Mlakar v vlogi sogovornice urednika. Zaklad neprecenljive vrednosti In zakaj je cerkvena pesmarica tako pomembna? »Ker petje pri bogoslužju ni zgolj glasbena spremljava ali nastop, ki ga verniki poslušajo. Petje je molitev, izpoved vere in izraz našega najglobljega odnosa z Bogom. Ko pojemo, ne izražamo samo svojih čustev, ampak z besedami, melodijo izpovedujemo, kar verujemo, v koga zaupamo in česa se nadejamo. Drugi vatikanski koncil je v Konstituciji o svetem bogoslužju poudaril, da je glasbeno izročilo vesoljne Cerkve zaklad neprecenljive vrednosti …« Celjski Mohorjevi družbi, njenemu vodstvu in vsem, ki so omogočili izid prenovljene pesmarice, pomembne pridobitve za slovensko cerkveno glasbo, je zato tudi šla zahvala in čestitka škofa Sajeta v imenu Škofovske konference. »Današnji izid ni samo založniški dosežek, ampak tudi pomemben prispevek k ohranjanju in razvoju slovenske cerkvene glasbene dediščine.« Ključna vloga Mohorjeve Na to je opozorila tudi ravnateljica dr. Tanja Ozvatič z zgodovinskim pregledom, ko je dejala, da je Mohorjeva družba, ki letos praznuje 175 let neprekinjenega delovanja, imela ključno vlogo pri narodni povezanosti z izdajo knjig, ki so učile brati, moliti in peti, npr. s knjigo soustanovitelja blaženega Slomška »Šola veselega, lepega petja« iz leta 1853. Izdaje pesmarice se nato v 19. stoletju nadaljujejo do današnjih dni v več delih in izdajah, bilo je okrog 15 natisov. Z naslovom »Slavimo Gospoda« jo je Celjska Mohorjeva prvič izdala leta 1988, zadnji ponatis je bil leta 2002. Ko se je pojavila potreba po novem natisu, pa je bila sprejeta odločitev, da je po sedemnajstih letih od nastanka potrebna posodobitev bogoslužne pesmarice. Od začetka dokumentiranega osnovanja prenove leta 2005 do zaključka v svetem letu 2025, z dodatnim letom uredniškega, korekturnega in tiskarskega dela, je minilo 21 let. Do izida jo je v zadnjih štirih letih pripeljal urednik dr. Barbo. Pesmarica je pred nami v dveh knjigah velikega formata z večglasnimi notnimi zapisi za organista in zbor ter v knjigi manjšega formata z enoglasnim zapisom za ljudstvo. Predgovor je prispeval škof Andrej Saje, avtorja uredniškega uvodnika sta dr. Matjaž Barbo in dr. Slavko Krajnc. Uredniški odbor se je skozi čas spreminjal, v njem so v različnih obdobjih sodelovali številni strokovnjaki z različnih področij cerkvene glasbe. Izraz žive vere Po besedah iz uvoda k pesmarici Andreja Sajeta, kot so bile podpisane na praznik sv. Cecilije pred skoraj letom dni, nadalje sledi, da je pred nami knjiga, »ki ne združuje le pesmi, temveč nosi v sebi odmev stoletij, dragocen patrimonij slovenskega vernega ljudstva, ki se je skrbno ohranjal in prenašal iz roda v rod. Cerkev na Slovenskem zelo ceni to bogastvo, saj je iz domačih srcu skalilo in se razraslo kot odgovor na Božjo milost in kot izraz žive vere našega naroda. V pesmarici je zbrano neprecenljivo bogastvo ustvarjalnosti in duhovnega poguma številnih avtorjev, skladateljev in pesnikov, ki so skozi stoletja verno služili Cerkvi in svojemu ljudstvu.« Prav takšno globoko veselje in ponos ob izidu pesmarice je izhajalo tudi iz nagovora predsednika Društva Lojzeta Kozarja ml. Gre namreč za pomemben dosežek pri ohranjanju slovenske verske in kulturne dediščine. Z njo se lahko ponašamo tudi pred civilno družbo. Pesmi niso le verske, ampak tudi izraz srca in kulture. Ljudska pesmarica Urednik Matjaž Barbo pa je premierni predstavitvi dal sklepno besedo in v svoji skromnosti poudaril, da je samo dokončal delo, ki so ga pred njim opravili že drugi. Po njegovih besedah se pesmarica Slavimo Gospoda, večdesetletno delo izjemnih sodelavcev, naslanja na prejšnje izdaje in vzdržuje povezavo z vsemi preteklimi izdajami, ne le z zadnjo. Nato je spomnil na zgodovinsko vlogo petja in glasbe v liturgiji skozi vso zgodovino ter slovensko cerkveno glasbeno tradicijo: »Ampak ko človek gleda v zgodovini plutje te naše Cerkve, vidi, kako zares pravilno pluje, kako dobro pluje, vendar stalno ob nekem nihanju, levo in desno, in ob iskanju tistega, kar je prav in kar mogoče ni tako dobro. Tisto, kar je povezano z našo pesmarico, je to, da je označena v splošni zavesti kot ljudska pesmarica. Ampak ko pogledamo seznam sodelavcev, se mi zdi, da je glede tega opravljeno veličastno delo.«

Naj naš pogled dviga k Bogu

Naj naš pogled dviga k Bogu

Zaklad neprecenljive vrednosti

Zvestoba v malem bo nagrajena

Bob Dylan pri papežu

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.