Naj ogenj Naše krvi ne ugasne

Dogajanje na kulturnem področju je letos nespregledljivo zaznamoval film Exodus 1945: Naša kri, ki ga je ustvarila ekipa Studia Siposh. V kino dvorane po Sloveniji, v zamejstvu in izseljenstvu je pretresljiva in vrhunsko upodobljena zgodba o sanitetnem vlaku z ranjenimi domobranci in zdravniškim spremstvom dr. Valentina Meršola in dr. Janeza Janeža pritegnil tisoče gledalcev, bila je tudi povod za številne poglobljene in iskrene razprave, ki zdravijo boleče rane narodove preteklosti. Kako s to zgodbo naprej? Tudi v kontekstu dneva državnosti se o tem pogovarjamo z Davidom Sipošem. Ravno pred letom dni, konec junija in v začetku julija 2025, ste na terenu snemali film Exodus 1945: Naša kri. Ali so spomini na tistih deset snemalnih dni še živi? Bili ste v vlogi snemalca, direktorja fotografije … To je bilo burno obdobje za celo ekipo. Morda ne toliko zame osebno, temveč predvsem za produkcijsko ekipo, ki se je takrat ukvarjala s tem filmom: Vid Planinc, Nastja Vodenik, Rok Lužnik. Že mesece prej so bili zelo vpeti v to, da so se ti snemalni dnevi sploh zgodili. Zame pa …Bili so sicer naporni dnevi, kar se tiče snemanja, po drugi strani pa sem projekt opazoval malce z razdalje. In tako je bil tudi zame izjemno zanimiva vstopnica v neko zgodovinsko obdobje, ki se ti potem v resnici odvija pred očmi, ko doživiš stari vlak, ko doživiš ljudi, ki so oblečeni, kot so bili pred 80 leti, ko doživiš njihova čustva, ki se zgodijo le meter stran od tebe ... Zame so zgodovinski filmi prav s tega vidika, da se lahko preselim v neko starinsko obdobje, idealna izkušnja. Če bi imel super moč in bi si lahko zaželel karkoli, vedno pomislim, da bi rad bil muha, ki lahko potuje skozi čas. Pa bi recimo pribrenčal v pisarno, kjer se je zgodil odločilen trenutek, ko je se Slomšek izpogajal, da se sedež škofije iz Šent Andraža preseli v Maribor. Pa še veliko je takih zgodb, v katere bi rad priletel kot muha (smeh). To bi najraje doživel, če bi imel super moč. A na neki način s filmom tudi imam super moč, da se preselim v neko preteklo dogajanje, ki ga zorganizira moja ekipa. In ravno to se je zgodilo tudi v tistih desetih snemalnih dnevih pri projektu Exodus 1945: Naša kri. Z velikim spoštovanjem omenjate svoje sodelavce. Koliko je ob tako zahtevnih projektih, kot je ta film, pomembno, da vaš studio ne le v profesionalnem, temveč tudi človeškem oziru deluje kot ekipa ljudi s podobnimi vrednotami? Da nismo samo profesionalni filmarji na kupu, ampak da smo kot ena zelo povezana družina, je bistveno za to, da uspemo narediti stvari na takem nivoju, kot se potem tudi dejansko zgodijo. Kot filmska ekipa, ki se loteva zgodovinskih prizorov, delamo s tako minimalnimi sredstvi, da si jih marsikatera druga filmska ekipa niti predstavlja ne, ker bi takoj zahtevala veliko več osebja, da bi za vsako področje dela imela svojega človeka. Pri nas to združujemo, tako da ima en človek pogosto več različnih vlog in je lahko nekdo od rekviziterja do producenta, pa še masker povrhu. Tudi režiser ima pogosto več vlog. Če se v ekipi ne bi dobro razumeli, če ne bi bili pripravljeni požrtvovalno sprejeti kakšne funkcije, tudi če se vedno ne dotika naziva, ki ga nekdo nosi v tistem trenutku, marsičesa ne bi bilo mogoče narediti. Tako pa vsak prime kak kabel, prestavi luč … Res serazumemo med seboj in smo pripravljeni narediti veliko drug za drugega, iti čez mejo tega, kar je nujno potrebno, za svojega sodelavca, ki je pravzaprav prijatelj. In vse to vpliva na končni izdelek. Hrabrimo drug drugega, drug drugemu smo zgled za to, kako pomembna nam je vsebina, v katero verjamemo, za katero smo prepričani, da jo je skozi film treba povedati. Če se zdaj oba spremeniva v muhi in znova poletiva v lanske snemalne dneve. Kakšna so bila takratna pričakovanja glede tega, kako bo film sprejet v javnosti? Ali ste imeli kakšne številčne predstave o občinstvu, ki bi ga radi dosegli? V projekt smo vstopili s precej nizkimi pričakovanji, kar se tiče tega, koliko gledalcev bomo pritegnili v slovenske kinodvorane, koliko gledalcev po svetu si bo ogledalo film. Naš čisto prvotni cilj niti ni bil enourni, temveč polurni film, pri čemer nismo razmišljali, ali bo to zadoščalo, da ga bomo sploh lahko spravili v kinematografe. Pri nastajanju filma je bila ves čas prisotna neka skromnost in ponižnost. Jasno pa smo vedeli, da hočemo povedati ta del slovenske zgodovine, ob tem smo hkrati čutili, da če v tem uspemo, se bodo verjetno odpirala vrata tudi za naprej, za nove projekte ali pa vsaj za nadaljevanje tega projekta. V to zgodbo smo šli zato po eni strani brez nekih posebnih pričakovanj, kaj bi bila tista ključna »kljukica« na njegovem koncu, po drugi strani pa z velikim zaupanjem, da naredimo najboljše, kar je v naši moči. Če vendarle vztrajam pri tej statistični »kljukici«: koliko ljudi si je po vaših podatkih ogledalo film? Je 32.000 prava številka? Je. Kaj nam pove? Ta številka konec koncev pove, da hoče take zgodbe videti veliko več ljudi, kot smo si morda sprva mislili. In s tem nam postavlja visoko merilo, kaj se od nas pričakuje tudi za naprej. Po eni strani je to, iskreno povedano, zelo stresno, po drugi strani pa čutimo, da je to naša odgovornost, da se trudimo z vsem, kar premoremo, za naslednji filmski del. Nam pa ta številka daje tudi realno sliko o tem, ali je mogoče takšne filme narediti le s podporo ljudi oziroma nekega množičnega financiranja. Številka gledalcev v kinih je po objektivnih standardih za slovenske filme resda visoka, kar naš projekt že uvršča med hite, sploh če vemo, da je to zgodovinska drama in ne komedija, ki praviloma privabi največje občinstvo. Za zgodovinsko dramo je odziv gledalcev vsekakor uspeh, po drugi strani pa so ravno takšni filmi dražji kot kakšni drugi žanri zaradi scenografije, rekvizitov, kostumov … Jasno nam je, da je Slovenija premajhna, da bi lahko samo s podporo ljudi in izkupičkom od kino projekcij omogočili ustvarjanje takih filmov. Kino ne more biti ključno ogrodje finančne konstrukcije za naprej, saj z vstopnicami v resnici pokriješ le to, kar si vložil v marketing, kaj več pa ne. A teh 32.000 gledalcev, ki prihajajo iz tisočih družin, dokazuje še nekaj – da je bil vaš film, če si dovolim to primerjavo, kot svojevrsten kamen, vržen v morje ranjenega slovenstva, v katerem je sprožil valove sočutja. Ob številih projekcijah ste se srečevali tudi s številnimi ljudmi in njihovimi zgodbami. Kaj se vas je pri tem morda najbolj dotaknilo? Že pri drugih projektih, kot sta bila recimo filma Nebesa pod Triglavom ali pa Srce se ne boji o Alojziju Grozdetu, sem se srečeval z osebnimi zgodbami ljudi, ki so bili zaznamovani z obdobjem druge svetovne vojne in jih ta zaznamovanost še danes boli. Zame osebno pa je bilo zelo zanimivo videti, kako različen je odziv na isto obdobje pri različnih krogih naših ljudi. Recimo: beseda domobranec med slovenskimi izseljenci v Ameriki živi v ponosnem spominu, medtem ko je v Sloveniji drugače in smo se ji zato tudi pri promociji filma Naša kri vsaj na nekaterih mestih skušali skorajda izogibati, da to ni primarna stvar, o kateri govorimo v filmu. Konec koncev ne dr. Janez Janež ne dr. Valentin Meršol nista bila domobranca, res pa je, da so okoliščine sanitetnega vlaka in ranjencev na njem zaznamovane prav s to besedo. In potem vidiš, kako smo si različni, ko gledamo na ta del slovenske zgodovine skozi oči tistih, ki so ostali v Sloveniji in od tu spremljali dogajanje zadnjih 80 let, ali pa tistih, ki so iz Slovenije po vojni odšli in so stvari spremljali v ločeni tišini, v kateri so gojili ponosen in lep spomin na te ljudi. Film je dejansko povezal celoten slovenski kulturni prostor ravno s predvajanji, ki ste jih imeli v Severni Ameriki in v Argentini. Pogovor z vami tudi zato namenoma objavljamo ob dnevu državnosti, ker vaš projekt v uredništvu Družine vidimo kot dragocen prispevek k tkanju skupnega dobrega demokratične in osamosvojene Slovenije ter celotnega slovenstva. Meni se zdi ta projekt pomemben za različne generacije na različnih ravneh. Če recimo pogledamo najstarejšo generacijo ljudi, ki so šli po desetletjih prvič v kino zato, da so si ogledali ta film – lahko jim daje pomiritev, da so njihovi starši, stari starši, morda celo bratje in sestre dobili spomenik in da je resnica o njih prišla na dan v tako jasni obliki. Druga zanimiva publika pa mi je predvsem moja ali celo nekaj mlajša generacija, ki se s tem delom zgodovine v večini sploh ni soočila na neki šolski učni ravni, ampak so o njej slišali bolj ali manj to, kar so jim povedali starši, morda celo bolj stari starši. Zaradi tega imajo na ta del zgodovine zelo »sporadičen« spomin; nimajo neke celostne slike, temveč so si ustvarili zelo enolično podobo. Če si je tak človek dopustil, da je šel film gledat brez kakšnih vnaprejšnjih predsodkov, če filma ni vnaprej skrčil na dve vrstici, prebrani v Mladini, ali na nekaj Facebook komentarjev, je lahko spoznal in doživel marsikaj novega. In prav odzivi gledalcev mlajše generacije so zame eni najbolj dragocenih, ker so pokazali, da se je tem ljudem ob filmu odprl nov horizont slovenske zgodovine, o katerem doslej niso veliko vedeli. Videli so zgodbe navadnih ljudi v kontekstu vojne in povojnega dogajanja, videli pa so tudi naš namen, da tu ne gre za nikakršno »razdvajanje«, ampak za to, da spregovorimo o resnici, ki je bila do zdaj na mnoge načine utišana. Utišana tako, da ljudje o tem, kar se je zgodilo njim ali njihovim svojcem, niso hoteli ali upali govoriti, utišana pa tudi tako, da takšni projekti, kot je naš film, nikoli niso dobili potrebne finančne podpore. Bogu hvala, da smo mi našli pot, ki nas je pripeljala do finiša, torej do končanega filma, in se nismo bili prisiljeni ustaviti na pol poti, ker filma ne bi mogli dokončati zaradi pomanjkanja financ. To je naš prispevek k temu, da razgrajujemo nekdanjo zamolčanost; prav film je tisti medij, ki to najlaže doseže, ker človeku hitreje »zleze pod kožo«, od njega ne zahteva velike časovne komponente, nagradi pa ga z zelo visoko čustveno vpetostjo. Ste pred pomembno odločitvijo, kako s projektom Exodus 1945 nadaljevati. Sprva je bila predvidena filmska trilogija, zdaj je že jasno, da bi moralo biti filmov več, če bi želeli z njimi čim bolj celovito predstaviti zgodbo o dogajanju maja in junija 1945 ter tako seči od Vetrinjskega polja do Teharij in Kočev-skega roga. Kakšni so torej nadaljnji načrti? Zaenkrat poskušamo ne imeti prevelikih oči o celotni sliki, ker vidimo, da je že pot iz projekta v projekt velik zalogaj zlasti glede tega, kako pokriti vse stroške. Naša najbolj kratkoročna vizija je gotovo nadaljevanje prvega filma, ki se nadaljuje v velikem delu z istimi igralci in dogajanjem v Vetrinju, kjer želimo prikazati vlogi dr. Valentina Meršola in dr. Janeza Janeža. S svojim posredovanjem sta uspela preprečiti nadaljnje vračanje beguncev v Slovenijo, s čimer sta rešila tisoče življenj predvsem civilistov. Vsak od njiju je imel pri tem drugačen, a oba izredno pomemben delež; brez njiju bi bilo ubitih še veliko več Slovencev. Film o tem bi radi snemali prihodnje leto, pripravljamo se že, da bi bilo naslednje poletje rezervirano za to. Istočasno pa vseeno razmišljamo o tem, kako zgodbe, ki se dogajajo za Vetrinjem, umestiti v celotno dogajanje. Najbrž to ne bo z istimi filmskimi karakterji, temveč z drugimi liki. Kakšni so torej čisto konkretni koraki? Za nadaljevanje Naše krvi imamo letos čas, da dokončamo scenarij, ki je trenutno že v zadnjih fazah popravkov, z jesenjo oziroma s koncem leta pa bomo tudi produkcijsko začeli iskati rešitve, kako Vetrinjsko polje in druge lokacije, ki jih zajema drugi film, verodostojno uprizoriti – marsikaj bo najbrž treba tudi zgraditi. To seveda za sabo potegne ogromno stroškov. V tem trenutku si niti ne znam točno predstavljati, kako bodo pokriti, ampak del moje vloge pri tem projektu je, da verjamem vanj in po svojih najboljših močeh iščem sredstva zanj. A to je vse kaj drugega kot zgolj poslovna matematika in iznajdljivost. Veliko težo imajo čudeži, ki se dogajajo na tej poti, in v resnici bodo potrebni. Kot sem že dejal, je izkupiček od prodanih vstopnic za prvi del filma bolj ali manj pokril le njegovo promocijo, za drugi del tako štartamo skorajda z ničle. Nekaj donatorjev se je že našlo, ampak to zelo hitro pojenja. Že samo razvoj scenarija in priprave na snemanje terjajo svoj čas in sredstva, kaj šele takrat, ko se bo snemalo. Ampak zaenkrat upam, da se bo vse sestavilo. Če prav vem, omogočate spletni zakup prvega filma. Ali je tudi to oblika pomoči pri zbiranju sredstev za nadaljevanje? Nakup filma je seveda mišljen tudi v to smer. Predvsem pa si želimo, da tisti, ki se bodo odločili za ta korak, zgodbo o dr. Meršolu in dr. Janežu ponotranjijo, jo ob skupnem ogledu doma ponesejo med svoje sorodnike in prijatelje. Naj ogenj Naše krvi ne ugasne, naj še naprej gori in živi v zavesti čim širšega kroga ljudi. V kasnejših mesecih sicer načrtujemo tudi televizijsko premiero, da bi film naredili še bolj dostopen, ta čas pa se vrstijo projekcije po župnijah, v manjših dvoranah kulturnih domov. Ali ste prišli tudi v kakšno javno šolo? Ne. Edine šole, ki so si ta film ogledale, so bile katoliške gimnazije. Iz javnih šol ni bilo doslej nobenega odziva – niti v smeri, da bi šli učenci in dijaki v kino. Morda se bo kakšna šola odzvala na našo ponudbo, da jim damo film na voljo za predvajanje v okviru predmeta zgodovine ali česa podobnega. A na kakšen poseben uspeh pri tem, iskreno povedano, ne računamo. Kaj vam daje trdno upanje, da v tej zgodbi vsem težavam navkljub vztrajate? (iskren nasmeh) Hja, samo vera je tista, ki daje smisel, da sploh gremo ob takšni velikosti – bolje: majhnosti – ekipe in ob tako zahtevnih okoliščinah v prihodnost. Ves čas smo v resnici odvisni od tega, v kolikšni meri nas ljudje podprejo. Hvala Bogu ob tem ustvarjamo krajše dokumentarce in dramatizacijo za njihove filme za ameriško katoliško televizijo EWTN, kar nam daje redno delo, seveda pa iz tega ne moremo pokriti stroškov za projekte, kot je Exodus 1945. Ti potrebujejo lastno financiranje. Za lažjo predstavo za naše bralce: o kakšnem velikostnem razredu govorimo? En film iz serije Exodus 1945 nas z zelo optimiziranim pristopom stane malo manj kot milijon evrov. V resnici je to ogromen strošek. Tudi če bi dobivali donacije po tisoč evrov, kar je za navadnega človeka zelo veliko, bi jih bilo torej potrebnih tisoč. Nemogoče je računati na to. Edina pot, da bi film res nastal, je večje javno financiranje. Ali če se zgodi čudež in ni nas kak podjetnik, ki bi v našem delu prepoznal potencial, podprl z večjim vložkom, kar bi pomenilo spremembo. A ker so se že pri prvem delu zgodili številni čudeži, upamo vanje tudi v prihodnje!

Dostop do članka (47174)

Naj ogenj Naše krvi ne ugasne

Naj ogenj Naše krvi ne ugasne

Ravno pred letom dni, konec junija in v začetku julija 2025, ste na terenu snemali film Exodus 1945: Naša kri. Ali so spomini na tistih deset snemalnih dni še živi? Bili ste v vlogi snemalca, direktorja fotografije …

Jezus, zmagala sva!

»Nogomet uči sodelovanja«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.