»Najdeniška« župnija

Župnija Dob pri Domžalah je bila ena tistih, ki jo je fenomen t. i. najdenčkov močno zaznamoval, saj je imela eno največjih skupin rejencev v celotni ljubljanski škofiji. Še danes na tem področju najdemo številne nenavadne priimke, ki so dediščina pritoka najdenčkov iz Trsta, kot npr. Limoni, Otolani, Gaspeti, Leonardi, Garantini itd. Ljudje oprtih rok Dobska župnija je imela v prvi polovici 19. stoletja okoli 2.000 duš, bila je povsem kmečka, ljudje so bili v ekonomskem smislu povprečno situirani. Dotok najdenčkov je prinesel pravo kolonijo novih župljanov, ki jih je moral po uradni dolžnosti spremljati in nadzirati lokalni župnik. Opravljal je vse tisto delo, ki mu je bilo naloženo po zakonodaji. Dokumenti, ki jih je pri tem vodil in izdajal duhovnik, nam dajejo dober vpogled v dejansko stanje na terenu. Duhovniki in škofje so nemalokrat pozivali ljudi, naj zavoljo krščanskega usmiljenja vzamejo v oskrbo »ta uboga bitja« – najdenčke, a bolj kot usmiljenje je k rejništvu vabil zaslužek, ki so si ga rejniki obetali od tega. Rejnina sicer ni bilo zelo visoka, toda ob ekonomski stiski je vsak denar prišel še kako prav in ljudje v Dobu so radi sprejemali najdenčke v rejo. Leta 1832 je župnik Megušar kar sam pisal v tržaško najdenišnico, ali imajo kaj najdenčkov na razpolago, ker bi jih njegovi župljani radi vzeli v rejo. Istega leta se je tudi predstojnik najdenišnice, sirotinski oče Vincenc Karnoff, obrnil na dobskega župnika rekoč, da je v tržaškem špitalu dve in pol leti stara deklica in da glede na popolno zaupanje, ki ga ima do njegove župnije, sprašuje, ali lahko dobi kakšno družino, ki bi deklico vzela v rejo. Navdušenje se zmanjšuje Župnik Megušar, ki je v Dobu služboval v letih od 1824 do 1834, je ljudi močno spodbujal, da so jemali najdenčke v oskrbo, njegov naslednik Gašper Švab, župnik med letoma 1834 in 1866, pa je bil do tega bolj zadržan, ker je bil prepričan, da jih je v župniji že preveč. Zato je bil tudi bolj restriktiven pri podeljevanju potrdil ljudem za prevzem novih najdenčkov. Leta 1837 je zavrnil dovoljenje kmetu Janezu Dolinarju z razlogom, češ da je v župniji že tako ali tako preveč najdenčkov in da prosilec ni primeren, da bi prevzel še kakšnega. Z ženo sta že imela tri svoje otroke in ker je bila ženska še v rodni dobi, bi jih lahko dobila še več. Pri njiju sta že bila v reji dva tržaška najdenčka, poleg tega pa je bil pri hiši še nezakonski otrok njegove sestre. Da je Dolinar novega najdenčka hotel le zaradi denarja, je župnik sklepal še zaradi tega, ker je pri popisu zamolčal enega otroka, njegov polovični grunt pa je bil za povrh vsega popolnoma zadolžen. Istega leta je župnik zavrnil še izdajo potrdila kmetici Mici Jančar. Ob zavrnitvi je oblastem podal široko obrazložitev. Zapisal je, da župnija Dob po zadnjem popisu šteje 2.043 duš, najdenčkov pa je po protokolnih številkah 184, kar pomeni, da je vsaka 12. oseba v župniji najdenček oziroma najdenka. Pri tem je malo pretiraval, saj je bilo število manjše, ker je nekaj najdenčkov umrlo, nekaj jih je bilo vrnjenih rodnim materam, nekaj pa so jih odnesli v druge kraje. Župnik Švab se je spraševal, zakaj mora biti prav župnija Dob tako obremenjena z najdenčki, medtem ko druge župnije, recimo v okraju Mekinje ali v predelih Notranjske med Ljubljano in Trstom, najdenčkov skoraj nimajo. Neprimernost Mice Jančar kot rejnice je utemeljil s tem, da je revna kajžarica, stara že 51 let, da ima sedem lastnih otrok, v reji že dva najdenčka ter v oskrbi nezakonskega otroka svoje sestre, pri hiši pa biva še berač. Zapisal je, da je poleg tega Mica prepirljiva, da slabo vzgaja svoje otroke, eden od njenih sinov pa da je bil tako slabo poučen v krščanski veri, da ni dobil listka za prvo sveto obhajilo. Njeni otroci naj bi ob cesti, kjer so živeli, prosjačili za denar, in povrh tega je bil Micin mož v kazenskem postopku. Vračanje najdenčkov rodnim materam Župnik je posredoval tudi v primerih vračanja najdenčkov naravnim staršem. V letih od 1820 do 1843 je bilo v župniji Dob deset zahtev po vrnitvi najdenčkov. Leta 1820 je sirotinski oče sporočil dobskemu župniku, da je rodna mati ljubljanskega najdenčka Jožefa Dolinarja, ki je bil od 1. aprila 1819 v reji v Dobu, prosila, da bi sama skrbela za svojega sina. Sirotinski oče je župniku naročil, naj rejnici Katarini Stare sporoči, da mora otroka skupaj s pogodbo in vsemi stvarmi, ki jih je dobila ob prevzemu iz najdenišnice, prinesti naslednjo soboto v ljubljanski civilni špital, kjer bo otroka predala in dobila plačilo za dotedanjo oskrbo, kar se je potem tudi zgodilo. Navadno so predaje potekale gladko, včasih pa so se rejniki uprli, ker so se bali izgube financ, in je morala posredovati okrajna gosposka. Spet drugič se je moral župnik spoprijeti z bolj nekonvencionalnimi primeri. Neka Marija Helmar je prosila župnika za dovoljenje, da svojega otroka odda v dojenje Jeri Prejošci, ker ga sama ne more hraniti, saj je revna in se ukvarja s kramarstvom, njen mož pa je vpoklican v vojaško službo. Zagotovila je, da sta z Jero dogovorjeni in da ji plačuje 40 krajcarjev mesečno, ter župnika rotila, naj ji ne odreče dovoljenja; otroka pa da bo vzela nazaj, ko bo starejši. Statistika Če vzamemo v pretres obdobje med letoma 1823 in 1832, ko imamo o najdenčkih v Dobu najboljše evidence, lahko ob primerjavi z matičnimi knjigami dobimo vpogled v razsežnost te problematike v župniji. Iz matičnih knjig je razvidno, da se je v teh desetih letih v župniji Dob rodilo in bilo krščenih 553 otrok, pri čemer ni vštetih nekaj mrtvorojenih. V istem času je bilo v župnijo prevzetih v rejo 93 najdenčkov. Skupno število otrok letnikov 1823–1832 je torej znašalo 646 in najdenčki so predstavljali 14,4 %. Smrtnost otrok v tistem času je bila zelo velika, razlika v smrtnosti med najdenčki in otroki, rojenimi v Dobu, pa sorazmerno majhna. Od 646 otrok letnikov 1823–1832 jih je do desetega leta umrlo kar 172 ali dobra četrtina (26,6 %). Od 93 najdenčkov pa jih desetega leta ni preživelo 31, kar znaša 33,3 % ali natanko tretjino. Število se je dodatno zmanjšalo še za tri: dva sta bila dana v oskrbo v drugo župnijo, enega najdenčka pa je vzela nazaj rodna mati. V celotni populaciji letnikov od 1823 do 1832 je bilo po desetih letih življenja v župniji Dob 471 otrok, od tega 59 najdenčkov, kar pomeni 12,5 %. Ob tem omenimo še zanimivost, da so pri tržaških najdenčkih več kot polovični delež predstavljali tisti, katerih ime in priimek se je začenjal na isto črko (Carolina Comitti, Pietro Pinelli, Orsola Otter, Ludwig Limone), kar pomeni, da so jim ime najverjetneje dali v tržaški najdenišnici in so tja prišli kot pravi najdenčki, ne kot oddani otroci znanih mater. Usoda najdenčkov Najdenčki in najdenke so morali pri svojem rejniku služiti do 22. leta, potem pa so bili prosti vseh obveznosti, a hkrati brez kakršnih koli gmotnih sredstev. Večino je pestila revščina, po-stali so hlapci, rekruti za vojsko, delo so iskali pri kmetih in v industrijskih središčih. Med letoma 1851 in 1870, ko je bilo v Dobu 210 porok in je zakon sklenilo 420 oseb, najdemo med njimi le 12 najdenčkov obeh spolov, pri čemer se je ena najdenka poročila dvakrat, ker je vmes ovdovela. To pomeni, da je bilo najdenčkov med vsemi ženini in nevestami pičlih 2,8 %. Šest od teh dvanajstih se jih je poročilo v revščino s kajžarjem, ostali pa s sinovi in hčerkami četrtinskih ali polovičnih gruntarjev. Vse to priča o tem, v kako bedno stanje so v odrasli dobi prišli najdenčki in zakaj se jih je toliko izselilo v Ameriko in druge države. Blaž Otrin

Dostop do članka (47174)

»Najdeniška« župnija

»Najdeniška« župnija

Ljudje oprtih rok

Iz Joejevih dnevniških zapiskov

Kettejeva pot

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.