Najmlajša zimska olimpijska disciplina nam ponuja dobro iztočnico za pogled v zgodovino mladih športnikov, ki so zablesteli na zimskih olimpijskih igrah. Najmlajši prihajajo iz disciplin, kot sta umetnostno drsanje in hitrostno drsanje na kratke proge, kjer so mladi v določeni prednosti zaradi manjšega strahu in večje prilagodljivosti. Čeprav splošne starostne meje za nastop na olimpijskih igrah ni, pa so jo prav v omenjenih disciplinah od sezone 2024/2025 naprej dvignili na 17 let.

Najmlajši prihajajo iz disciplin, kot sta umetnostno drsanje in hitrostno drsanje na kratke proge.

Mladost na olimpijskih igrah je zanimivo poglavje v zgodovini zimskega športa. Mladi so s talentom in vztrajnostjo krojili razvoj nekaterih panog ter tako pomembno vplivali na kulturo športa. Pred nami je nekaj takšnih zgodb – od pionirk v umetnostnem drsanju do junakov v bobu in hitrostnem drsanju. Pri tem ne gre zgolj za pripoved o medaljah in rekordih, ampak tudi o pogumu, tragedijah zunaj športnega sveta in vplivu na razvoj panoge. Zaradi pritiskov odraslega sveta in večje možnosti za poškodbe odraščajočega športnika se najbrž ne bo več zgodilo, da bi na olimpijsko areno stopila tekmovalka, stara komajda 11 let.

Inovatorka v drsanju in filmska zvezdnica – Sonja Henie (Norveška)

Rodila se je v Oslu in začela drsati pri petih letih. Že od malih nog je uživala v glasbi in plesu, hodila je v baletno šolo, kazala je tudi talent za smučanje. Starša sta ji s podedovanim premoženjem omogočila, da se je ukvarjala z različnimi športi (igrala je tudi tenis, bila spretna plavalka, ukvarjala se je z jahanjem). Nazadnje je pod bratovim vplivom začela še z umetnostnim drsanjem. Na prvih zimskih olimpijskih igrah v Chamonixu leta 1924 je nastopila pri samo 11 letih in 295 dneh. Čeprav je končala na zadnjem mestu, ni obupala. Osvojila je tri zaporedne zlate medalje na olimpijskih igrah: v St. Moritzu leta 1928, Lake Placidu 1932 in Garmisch-Partenkirchnu 1936. 

Na prvih zimskih olimpijskih igrah v Chamonixu leta 1924 je nastopila pri samo 11 letih in 295 dneh.

Le teden dni po zadnji olimpijski medalji je osvojila deseti zaporedni naslov svetovne prvakinje in postavila rekord, ki še ni bil presežen. Heniejeva je bila tudi inovatorka – uvedla je kratko krilce in bele drsalke, kar je postalo modni trend, vključila plesne elemente v koreografije in močno popularizirala umetnostno drsanje. Po olimpijski karieri se je preselila v Hollywood, kjer je zaigrala v dvanajstih filmih (Thin Ice, Sun Valley Serenade ...) in postala ena najbolje plačanih igralk svojega časa. Umrla je v starosti 57 let zaradi levkemije.

Najmlajša debitantka – Cecilia Colledge (Velika Britanija)

Podobno mladostno briljantnost je pokazala Cecilia Colledge iz Velike Britanije, ki je na igrah v Lake Placidu leta 1932 debitirala že pri 11 letih in 73 dneh, pozneje pa osvojila srebro v ženskem umetnostnem drsanju v Garmisch-Partenkirchnu leta 1936. Rojena je bila v bogati družini (oče je bil ugleden kirurg), in ker je imela njena mati zanjo drsalne ambicije, jo je vzela iz šole na trening na Norveško. Številne ure, ki jih je preživela na ledu, so se obrestovale. Leta 1935 je postala britanska prvakinja, dobila je bron na evropskem prvenstvu in srebrno medaljo na svetovnem. 

Leto pozneje se je pri petnajstih letih na olimpijskih igrah uvrstila takoj za Heniejevo. Navdihnjena z njenimi inovacijami je tudi Colledgejeva uvedla novosti v svet umetnostnega drsanja. Postala je prva ženska, ki je na tekmovanju izvedla dvojni salchow (trojček), uvedla pa je tudi nekatere druge elemente, ki so danes standardni (camel spin, layback spin ...). Njene sanje o zlatu je razblinila druga svetovna vojna, med katero je delala kot voznica reševalnega avtomobila in pomagala ranjencem. Leta 1980 je bila sprejeta v Hram slavnih umetnostnega drsanja.

Cecilia Colledge je postala prva ženska, ki je na tekmovanju izvedla dvojni salchow (trojček), uvedla pa je tudi nekatere druge elemente.

Najmlajša prejemnica medalje – Kim Yun-Mi (Južna Koreja)

Na olimpijskih igrah v Lillehammerju leta 1994 se je Južnokorejka Kim Yun vpisala v olimpijsko zgodovino. Pri komaj 13 letih in 86 dneh je postala najmlajša olimpijska prvakinja na zimskih igrah. Zlato medaljo je osvojila v štafeti na 3000 m (hitrostno drsanje na kratke proge). Uspeh je ponovila leta 1998, v posamičnem nastopu pa je ostala brez olimpijske medalje. Na svetovnih prvenstvih je osvojila štiri srebrne in štiri bronaste medalje. Njen zadnji nastop pred upokojitvijo je bil na Azijskih zimskih igrah leta 1999, ko je pred domačo publiko osvojila dve zlati medalji in eno bronasto. V Salt Lake Cityju se je poskusila vrniti na olimpijske igre, a se ji zaradi poškodbe ni posrečilo. Posvetila se je študiju in pozneje postala trenerka.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (01/2026).