»Med odraščanjem je bila v meni močno prisotna želja po družini, hkrati pa me je vleklo med redovnice. Na koncu je Jezus zmagal,« začetke svoje redovne poti opisuje šolska sestra Urša Marinčič, ki se je pred tremi leti po večletni želji, da gre v misijone, pridružila sestram iz bosansko-hrvaške province v takrat novoustanovljenem misijonu v kraju Rwentobo v Ugandi.

Mineva tri leta, odkar ste odšli v Ugando. S sestrami ste prišle tako rekoč v nezgrajeno hišo. Kaj vas je vodilo v misijone?

Misijonski klic se je v meni po malem oglašal že od otroštva. Oče je bil tri leta frančiškanski misijonar, potem je spoznal, da to ni njegova pot. V družini je bilo misijonsko poslanstvo ves čas prisotno in sem bila na to zelo ponosna. Zdelo se mi je, da je to nekaj zelo velikega in hkrati prevelikega zame. V študentskih letih sem želela v misijone kot prostovoljka, a zaradi vključenosti v številne dejavnosti v župniji ni bilo izvedljivo, da bi bila lahko en mese...