Najstniki: bližina, izkušnje in ideal svetosti

Od 25. do 27. aprila se bodo v večno mesto na jubilejnem romanju zgrnili najstniki z vsega sveta, zlasti birmanci in njihovi spremljevalci. Dogodek bo zanimiv za vse, kajti pri maši 27. aprila bo na Trgu sv. Petra kanoniziran bl. Karel Acutis, prvi milenijski svetnik. Kot z izkušenima mladinskima voditeljema smo se z njima pogovorili o tem, kakšen je odnos današnjih najstnikov do vere, birme, Cerkve in svetosti ter kaj pričakujejo od svojih voditeljev. Kot mednarodna voditelja poznate najstnike z vsega sveta. Kaj jim je po vajinem mnenju skupno, katera upanja, stiske, veselje in skrbi? FEDERICO: V oči takoj pade dejstvo, da so vsi prevzeti z digitalno revolucijo, s katero odraščajo. Razen odraščajočih iz kakšne afriške države, vsi doživljajo svet v svojem telefonu. To jim omogoča zelo preprosto ohranjanje poznanstev z vrstniki: ko se na naših srečanjih spoznajo, ohranjajo stike tudi naprej, kar je pozitiven vidik: »Želimo ostati povezani še naprej, ker nočemo pozabiti tako lepe izkušnje.« Druga skupna značilnost, ki jo opažam, je negotovost glede prihodnosti. Zavedajo se, da je njihova prihodnost negotova: podnebne spremembe, onesnaženost okolja, nestabilen mir … Ta vprašanja se jih zelo globoko dotikajo. Poleg teh dveh jasno opažam še eno skupno potezo: kadar jim predlagaš, da živijo za nekaj velikega, to večinoma hitro sprejmejo za svoje. Želijo si velikih idealov. FIORELLA: Skupno jim je še to, da so njihova vprašanja, povezana z adolescenco, povsod podobna. Ko smo imeli kongres v Pakistanu, smo bili presenečeni, da imajo tamkajšnji najstniki kljub tako različni družbi ista vprašanja: o odraščanju, čustvih, spolnosti … So vprašanja, ki jih prinaša njihovo življenjsko obdobje. Ampak najlepše od vsega je njihov čisti pristanek na velike ideale življenja, brez filtrov, njihova nedolžnost, s katero 100-odstotno sprejmejo nekaj tako lepega, kot je Božja ljubezen. Pri nas se dogaja, da mladoletniki po birmi zapuščajo Cerkev. Sta to opazila tudi drugod po svetu? Zakaj se to dogaja in kaj lahko Cerkev stori? FEDERICO: Iz našega mednarodnega centra vidimo, da gre predvsem za evropski pojav, čeprav se dogaja tudi drugod. Toda Južna Amerika, Afrika in Azija so drugačna realnost, tam se fantje in dekleta bolj čutijo kot del skupne poti s širšim občestvom, njihova pot se nadaljuje tudi po birmi. Pomembno se mi zdi to, da so ti odhodi, ki so po Evropi pogost pojav, zelo povezani z načinom veroučnega poučevanja, ki je tukaj zelo »podatkovno«, kar pomeni, da je verska formacija osredotočena predvsem na učenje podatkov, dejstev in teorij, pogosto brez globljega razumevanja ali praktične uporabe naučene- ga. Kjer mladostnik doživi več konkretnih izkušenj vere, bo lažje ostal povezan s Cerkvijo. To sicer ni avtomatično, saj pubertetništvo vedno s seboj prinaša težave. Ampak če birmancu omogočite živ odnos s skupnostjo, s katero je odraščal, bo veliko lažje ohranil stik s Cerkvijo. FIORELLA: Doživeti izkušnjo vere pomeni vero živeti konkretno, z deli, na primer z dobrodelnostjo, da skupina obišče revne, brezdomce, ostarele in da zanje nekaj naredi. V gibanju sodelujemo s Svetovno organizacijo za prehrano v projektu »Nič lakote«. To so mladostniki zlahka razumeli in povsod si izmišljajo majhne pobude za pomoč lačnim. Npr. v Indiji v mestih zbirajo star papir in z izkupičkom od prodaje podpirajo redovnice, ki pripravljajo obroke za otroke s HIV-om. Zelo priljubljene so športne pobude, kot je Tek za edinost ali Living Peace International, ki ju poznate tudi v Sloveniji. FEDERICO: Potem imamo v različnih državah delovišča ali tabore Hombre-mundo, kjer najstniki delajo fizično, z rokami. Fantje in dekleta sodelujejo v dejavnostih za ljudi v stiski v svoji okolici: revne, migrante, brezdomce, sirote, ostarele … Skratka, verska formacija mladostnikov se ne sme skrčiti zgolj na tedensko uro verouka. Vključevati mora praznovanja, igre, druženje, prijateljstvo v Bogu, v Kristusu, ki pa naj se konkretno izraža s služenjem, dobrodelnostjo … in to skupaj, s skupino. Ta pristop mladostniku pomaga tudi k osebnostni rasti in človeškemu zorenju. V najstniški starosti se naši otroci bolj neposredno srečujejo tudi z zlom: nasiljem, alkoholom, drogami, zlobo, nemoralo … Kako jim lahko odrasli in Cerkev pomagamo, da ne zaidejo? FEDERICO: Adolescenca je izjemno kompleksno življenjsko obdobje, je obdobje t. i. »druge priložnosti«: občutno se spreminjajo in so postavljeni pred izbiro o tem, v kakšne ljudi bodo zrasli. To obdobje neizogibno zaznamujejo tudi napake, težave, slabo razpoloženje, najrazličnejše krize, vsekakor krize odnosa z Bogom, kot tudi kriza ob srečanju z negativnimi rečmi, kot ste jih našteli: nasilje, alkohol … Vse to pa je zelo odvisno od prijateljstev, ki jih imajo. Če so v dobri družbi, imajo dobro popotnico, če pa je družba slaba, tvegajo stranpoti in težave. S tega vidika je za starše, vzgojitelje in animatorje zelo pomembno naslednje: pustiti jim odprta vrata. Da jim bo jasno, da odnos od prej, ko so bili majhni in srčkani, še naprej drži, da smo še z njimi in za njih. Ne glede na njihove napake in težave. Če niso več tako dobri, nedolžni in čisti kot prej, jih ne bomo pustili pred vrati. Odnos mora ostati, tudi v naših strukturah, to je zelo pomembno. Lani se nam je zgodilo, da je neki mladostnik na naš kongres v Pragi prinesel mamila. V skupnosti imamo pravilo, da takega udeleženca pošljemo domov. Tisti fant je ob odhodu dejal: »Vem, da me nikoli več ne boste povabili.« Voditelj mu je odgovoril: »Ne, še te bomo povabili. Kajti ti sedaj odhajaš domov zato, ker moraš odpustiti samemu sebi za to, kar si storil. Mi smo ti že odpustili. Toda pomembno je, da v sebi storiš ta korak, da v miru premisliš, zato odhajaš domov.« Tak pristop je bil vsem všeč. Danes ni lahko delati z mladostniki. Kakšen nasvet bi dali animatorjem in voditeljem v raznih skupnostih v Cerkvi? Kakšen naj bi bil odnos, kaj naj bi imel v srcu? FIORELLA: Mladostniki sami so nam povedali, kakšen. Imeli smo priljubljeno voditeljico, ki je bila stara že 66 let. Na neki dejavnosti si je popraskala nogo, oni pa so jo pomirili: »Nič ne skrbi, ostani z nami, dovolj nam je, da nas gledaš!« Zelo so jo imeli radi in so čutili, da se z njo lahko kadar koli pogovarjajo. Bila je odprtega srca, imela jih je neskončno rada. To so čutili, lahko so ji zaupali vse, ker se nikoli ni zgražala, ravno nasprotno, zelo jih je podpirala. Drugič so nekemu voditelju rekli: »Povejte nam več o svojih izkušnjah, kajti ko vas enkrat ne bo, bomo mi morali peljati naprej naše dejavnosti.« Torej dobri animatorji in vzgojitelji so z njimi, znajo poslušati, imajo radi mladostnike, jih cenijo, znajo zamižati z enim očesom glede neumnosti, ki jih ušpičijo. Radi so ob takih voditeljih. Takrat se vzpostavi odnos zaupanja, odkrit odnos. V tem smislu niti ni razlike, ali gre za del sveta, kjer je vernih mladih malo, ali gre za kakšno afriško deželo, kjer jih je vse polno. Takšen voditelj povsod privlači fante in dekleta. Če si tak, ni pomembno, kakšne dejavnosti z njimi izvajaš, lahko greste tudi lupit krompir, kajti v takem vzdušju doživijo nalezljivo srečo, kjer je vse OK. FEDERICO: Včasih pa to vključuje kaj posebnega: da jim znaš priznati svoje napake, svoje omejenosti. Zanje je zelo pomembno, da jih jemlješ kot odraslo osebo in da jim kot odrasli priznaš, da si se kdaj zmotil, da se jim opravičiš, da jim pripoveduješ o svojih napakah, kajti take reči odprejo dialog in v tebi bodo prepoznali »normalno«, pristno osebo. Kot pravi Frančiškova apostolska spodbuda Kristus živi: »Nihče ni superjunak, vsi smo opravičeni grešniki.« Tudi animatorji, asistenti, vzgojitelji. To nam je zelo všeč, ker nihče se ne počuti zadosti strokovnjaka na tem področju. Kakšen je specifičen poudarek pri vaši formaciji najstnikov v primerjavi z drugimi skupnostmi, kot so salezijanska mladina, Frančiškova mladina, skavti … FEDERICO: Izpostavil bi dve stvari. Prva, temeljna je poudarek na karizmi edinosti, da na poti k Bogu hodimo skupaj. Zato je tudi formacija najstnikov Gen 3 (od 9 do 17 let starosti) usmerjena k občestvenosti. Seveda, včasih nam uspe bolj, včasih manj. To na primer vključuje, da si na srečanjih podelijo izkušnje iz svojega osebnega življenja in da si zaupajo svoje notranje doživljanje. Vključuje trenutke, ko gremo z osebnim pogovorom v globino. Torej ne gre za osebno, individualno pot, k Bogu skušamo hoditi skupaj. Zveni sinodalno … FIORELLA: V svojih predlogih za lansko sinodo so naši fantje in dekleta predlagali Cerkvi, naj bo pri verouku manj podatkovnega učenja in več izmenjave življenjskih izkušenj o tem, kako živimo evangelij: kako ga živijo oni, kako ga živijo katehisti ... Poudarjali so, da se jim to zdi zelo pomembno. Celo duhovnikom, ki so jih spraševali glede svete maše, so med drugim odgovorili, da bi pri pridigi radi pogosteje slišali izkušnje samega duhovnika, kako on živi evangelij. Naj dodam, da si pri tej skupni hoji pomagamo s t. i. »petimi skrivnostmi« – petimi orodji naše občestvene duhovnosti: podelitev izkušenj, podelitev notranjega življenja, pogovor v dvoje, ura resnice in zaveza medsebojne ljubezni. Ob tem imamo vedno pred očmi evangelij, h kateremu se je ustanoviteljica Chiara Lubich vedno vračala, kajti prav to je bilo njeno odkritje: da o evangeliju ne le premišljujemo, temveč da ga uresničujemo v praksi. Še v času življenja je pogosto delila majhne tiskane evangelije za najstnike, razdelila jih je ogromno. To počnemo tudi danes. Zlasti je morda drugače to, da ne samo, da vsak bere evangelij, o njem premišljuje in ga skuša živeti, temveč da z drugimi deli svoje izkušnje ali »doživetja«, kot jim rečemo. Odpremo evangelij in se vprašamo: »Je kdo že poskušal živeti ta stavek?« S poslušanjem se mladi spodbujajo in bogatijo. FEDERICO: Druga posebnost, ki jo sicer poznajo tudi nekatere druge skupine, je, da pripravljamo celostno formacijo v smislu: »Jaz – brat – Bog«. Tako duhovna pot naših najstnikov vedno vključuje konkretne dejavnosti, npr. za osebe v stiski, za stvarstvo, za mir … in obenem delo na sebi, kajti čas odraščanja je čas vprašanj in čas dvomov. Vidimo namreč, da fantom in dekletom te starosti ni mogoče govoriti o Bogu brez pogovora o tem, kaj se dogaja v njihovem telesu: hormonska nevihta, ki jo doživljajo, spremembe, dvomi o prihodnosti … Govorimo torej tudi o čustvih, odnosih in spolnosti. Torej celostna formacija, pri kateri skušamo povezati različna področja v luči temeljne ideje, da skozi življenje potujemo povezani. FIORELLA: Pomembno je, da mladi sami odkrijejo Jezusov pogled na spoštovanje moškega in ženske. V ta namen smo pred 10 leti izdelali strokovno sestav- ljen program Up2Me. Obravnava teme, kot so kultura življenja, čustvena inteligenca, odnosi med spoloma, kontracepcija, pornografija ... V desetih letih je program dosegel 3.000 najstnikov v 30 državah. Izvajajo ga zakonski pari in strokovnjaki, ne posvečene osebe. Kakšno specifično sporočilo za najstnike je pustila Chiara Lubich? FEDERICO: Pričevala jim je o svoji osebni izkušnji in jih preprosto povabila, naj živijo evangelij. Vejo najstnikov ali Gen 3 je imenovala »generacija svetnikov«, ne nujno za na oltarje, ampak za skupno hojo k Bogu. Predlagala jim je ideal svetosti. FIORELLA: Govoriti odraščajoči mladini o Bogu, ki je ljubezen, pomeni odgovoriti na veliko žejo po ljubezni, ki jo močno čutijo. Chiara jim je posredovala prav to sporočilo, ki je tudi njeno osebno spoznanje. Poleg tega jim je podarila poseben križec, ki ima na sredini luknjo. Razložila jim je: »Kadar se vsako bolečino, ki me doleti, naučim razumeti tako, da v njej prepoznam in sprejmem zapuščenega in križanega Jezusa, takrat grem lažje skozi to trpljenje in pridem ven na drugo stran križa, kjer srečam Vstalega, ki je 'super-ljubezen'.« Na takšno duhovnost so se mladostniki odzvali z neverjetno predanostjo in prepričanjem. Ta duhovnost je nekatere pripeljala do svetosti, celo uradne ... FIORELLA: Da, najbolj znana je bl. Klara Luce Badano, ki je bila Gen 3. Gibanje je spoznala pri 9 letih, njeni starši so bili povezani s skupnostjo in pri 18 letih je z junaškimi krepostmi umrla za rakom. Pogosto govorimo o njej. Kot je rekla naša ustanoviteljica, so takšni najstniki »generacija svetnikov«. To pomeni, da so iskrene osebe, žejne Boga, zazrte v nebesa. Vedno nas gane njihov kristalno čisti 100-odstotni pristanek na velike predloge v zvezi z Bogom ali s plemenitimi ideali. FEDERICO: Pred očmi imamo tudi druge obraze otrok in mladostnikov iz naše skupnosti, ki so umrli v sluhu svetosti. V postopku za beatifikacijo v Italiji sta Santa Scorzese, z juga države, in Maria Orsola s severa. So zares svetli vzorniki. FIORELLA: Po svetu poznamo primere, ko so ti najstniki s svojo zagnanostjo spreobrnili odrasle, kajti njihov pristanek je brezpogojen, popoln odgovor Jezusu. To je čudovito, je pot, ki pelje k svetosti in prepriča. Mladostniki povsod potrebujejo svetle vzornike, poznajo jih tudi v drugih skupinah, zato je dobro, da Cerkev širi njihovo pričevanje.

Najstniki: bližina, izkušnje in ideal svetosti

Najstniki: bližina, izkušnje in ideal svetosti

Kot mednarodna voditelja poznate najstnike z vsega sveta. Kaj jim je po vajinem mnenju skupno, katera upanja, stiske, veselje in skrbi?

Pogovor z Žigo Turkom na Vrhniki

Kosti na vesti morilcev

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.