^»Ko sem po splavu odprla oči na bolniški postelji, mi je bilo v trenutku žal. Sploh ni bilo nikjer tistih občutkov odrešitve, za katere sem mislila, da mi jih bo splav prinesel. V bistvu se je takrat moje trpljenje šele začelo.« To so besede mamice, ki nam je zaupala svojo pretresljivo zgodbo. Ker želi ostati anonimna, jo bomo poimenovali Petra.

Petra je odraščala v ljubeči družini, imela je še brata. Starša sta ji privzgojila lepe delovne in druge navade. Imela je veliko prijateljev in sorodnikov. Vse to veselje in družinski mir pa je žal kalil očetov alkoholizem. Z bratom sta bila večkrat priči prepirov med njim in mamo. »Takrat sem se zatekala v svojo sobo. Ko je minilo, pa sem se zaigrala, da bi pozabila, kar sem slišala in videla. Včasih sem hotela tudi razrešiti spore, tako da sem se nekako takrat v tisti vlogi morala počutiti že odraslo,« se spominja.

Kratkotrajne avanture ji niso prinesle zadovoljstva

Pravi, da jo...