Naloga naše generacije

Druga septembrska nedelja je v nekdanji kočevarski vasi Ferdreng (danes Podlesje) znova zbrala verno občestvo, ki se je s sveto mašo in kulturnim programom po njej spomnilo nekdanjih prebivalcev tega kraja, predvsem pa stotin taboriščnic, ki so bile od julija do oktobra 1949 izpostavljene strahotnemu trpinčenju – večinoma samo zato, ker niso bile »na liniji« s povojnim partijskim režimom. Sveto mašo je daroval kočevski župnik Branko Jurejevčič. Svoj mašni nagovor je, s pogledom, uprtim v trpljenje nedolžnih v Ferdrengu in tudi po drugih krajih ranjene Kočevske, gradil na prebranih svetopisemskih odlomkih, ki so v ospredje postavili vprašanje odpuščanja in poprave krivic. Kako do narodovega ozdravljenja? »Kako naj iščemo ozdravljenja v našem narodu, dokler so srca mnogih zakrknjena v neodpuščanju? In kako naj bo naš narod ozdravljen, dokler se ne prizna njegova bolezen, ne priznajo njegove rane, ki so posledica tega, da so bila mnoga srca zakrknjena za Božji glas, ki govori 'Ne ubijaj!'?« se je spraševal pridigar. Odgovor je iskal v logiki Božjega odpuščanja in molitve tudi za povzročitelje hudih krivic, kot so jih doživljale ženske v ferdrenškem koncentracijskem taborišču za suženjsko prisilno delo. K taki drži so poklicani kristjani našega časa in to je evangeljska pot, po kateri lahko dosežemo, da se bodo omečila tudi zakrknjena srca tistih, ki teh krivic nočejo videti in priznati. Kristjani moramo vedno znova klicati k sožitju – ko drugemu, tudi če smo z njim glede marsičesa na popolnoma drugem bregu, želimo in delamo dobro, bo postopoma začelo zmagovati dobro. Ne nazadnje: že dejstvo, da se vsako leto obhaja sveta maša v nekdanjem koncentracijskem taborišču, da se tu ohranja spomin na ljudi, ki so odšli v izselitvenem valu leta 1941, in na tiste, ki so bili v Ferdreng prignani leta 1949 in pozneje (po ukinitvi ženskega taborišča so bili sem prisilno privedeni tudi moški sotrpini), je pomemben korak k zmagi dobrega. Kaj se je dogajalo v Ferdrengu? Maši je sledil kulturni program, ki ga je v uvodu zaznamovala poezija pesnic Ljubke Šorli in Darinke Slanovec v izboru in interpretaciji prof. Ivanke Učakar. Osrednja govornica pa je bila Alenka Jeraj, poslanka državnega zbora in zvesta udeleženka ferdrenških slovesnosti že od njihovega začetka. V izhodišče je postavila oživljen spomin na nesmiselno trpljenje, maščevanje in izživljanje komunističnega režima nad civilisti, kar so doživljale ženske na Kočevskem. Kaj se je torej dogajalo v Ferdrengu? Alenka Jeraj je s ključnimi podatki obnovila to zgodbo. Delovno taborišče v izpraznjeni vasi, od koder so bili izseljeni prvotni prebivalci, kočevski Nemci, je bilo ustanovljeno na začetku leta 1949. To območje je bilo odročno in izolirano, obsežne gozdne površine pa so močno otežile možnost pobega. Partijski komiteji so pripravili dokončne sezname žensk, ki so bile zasledovane doma, v službi, na cesti, celo na počitnicah ob morju. Od maja do julija 1949 je tajna politična policija Udba aretirala od 700 do 800 žensk, ki so bile zaslišane v preiskovalnem zaporu in nato brez odločbe o kazni transportirane v taborišče. V tovornih vagonih so bile odpeljane v Ferdreng. Transporti so potekali ponoči, v prenapolnjenih tovornih vagonih in nemogočih higienskih razmerah. Zapornice so bile žrtve fizične degradacije in nasilja, moralno stigmatizirane in osebnostno ponižane. Pazniki in paznice so jih psovali, poniževali in jim nalagali brezciljno in težko fizično delo. Sekati so morale drevje, napeljevati žico in postavljati stolpe za paznike. Uši, stenice, bolhe, podgane in druga golazen so bile vsakodnevna nadloga. Na delo so odhajale zgodaj zjutraj in se vračale pozno zvečer v temi. Pomanjkanje hrane in vode ter nikakršne možnosti za osebno higieno so jih ponižali do skrajnosti. »Danes si vsega tega ne moremo niti predstavljati. Groznega trpljenje, šikaniranja in poniževanja – samo zato, ker se niso strinjale z režimom oz. ker si je ta namislil, da so nečesa krive,« je nit preteklosti v sedanji čas pripeljala letošnja ferdrenška govorka. Popravljanje zastoja »Ko se je Slovenija osamosvojila, smo bili prepričani, da bomo tudi to temno področje naše zgodovine nekako uredili, dali priznanje žrtvam in tistim, ki so se uprli komunističnemu režimu, ter pokopali vse še nepokopane rojake,« je obete iz časov demokratizacije in osamosvajanja obudila poslanka državnega zbora. In vendar: zastoj iz zadnjih let na tem področju skuša sistematično popraviti sedanja izvršna in zakonodajna oblast, ki je znova potrdila 17. maj kot spominski dan na žrtve komunističnega režima, z dopolnitvijo področnega zakona pa med drugim omogoča izvedbo konkretnih korakov pri identifikaciji žrtev, izkopanih iz prikritih morišč in grobišč. »17. in 19. novembra letos – pa potem tudi kasneje – bo možno na policijskih postajah oddati vzorec DNK, ki bo nato poslan v Nemčijo na analizo, da se poveže sorodnike z žrtvami, ki so bile izkopane v zadnjih letih,« je napovedala Alenka Jeraj. Takih žrtev je več kot 7.000, ogromno pa jih še čaka na trenutek, ko bodo njihovi posmrtni ostanki izkopani iz brezen in rudniških jarkov in bodo dostojno pokopani. Novela zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev določa tudi mesto pokopa teh žrtev na glavnem pokopališču v državi – na ljubljanskih Žalah. »In tudi s tem imajo nekateri težave. Obsojajo nas, da delimo žrtve na naše in vaše. V resnici jih lahko delimo na pokopane in nepokopane. In čas je že, da jih 80 let po koncu vojne dostojno pokopljemo,« je bila jasna Alenka Jeraj. Da nobeno življenje ne bo zaman To namreč ni le vprašanje odnosa do preteklosti, ampak še bolj do prihodnosti, kajti: »V sovra-štvu, jezi in žalosti ne moremo zreti v prihodnost. Zgodovina ni nekaj, kar je stvar preteklosti in preteklih rodov. Je naša, tukaj in zdaj. Na nas je, da naredimo vse, kar je v naših močeh, da narodova bolečina ne bo več tako bolela, da se rane zacelijo in zaživimo skupaj kot eno. Da nobeno življenje, kaplja krvi, ki je napojila to zemljo, ne bo zaman. Sicer ne bomo nikoli v resnici svobodni in nikoli nam ne bo zasvetila 'zarja lepših dni'. To je naloga naše generacije. Zaradi vseh žrtev, zaradi naših mučencev nam bo to tudi uspelo,« je svoj govor sklenila Alenka Jeraj.

Naloga naše generacije

Naloga naše generacije

Kako do narodovega ozdravljenja?

JARENINA – Razstava Svetniki Tamare Dolšak

Blatni paradiž

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.