Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Narcisa Ekvadorska

Objava: 23. 08. 2005 / 08:56
Oznake: Svetniki
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2021 / 19:40
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Narcisa Ekvadorska

Narcisa, Narcis, Narciz, Narcizo, Narčizo, Cizo, Čižo

Atributi: spokorniški pas

Ta blažena je živela v prejšnjem stoletju v Ekvadorju. Rodila se je v družini malih posestnikov. Sirota je postala pri petnajstih letih. Najprej ji je umrla mama, nato kmalu še oče. Preselila se je k sorodnikom v Guayaquil. Da bi jim ne bila v breme, si je služila kruh kot šivilja.

Narcisa je iskala svojo duhovno življenjsko pot sredi naporov vsakdanjega dela in skrbi za življenje. Vzgajala se je ob pridigah slavnih voditeljev duhovnega življenja, v šoli molitve, duhovne zbranosti in pokore. V njej je hotela čim bolj posnemati trpečega Kristusa. Nosila je spokorniški pas, se postila, vsako noč več ur prečula v molitvi.

Čeprav je kazala težnje po mističnih doživetjih, je hotela ostati laikinja. Škof iz Cuenca, Remigij E. Toral, jo je nagovarjal, da bi vstopila h karmeličankam v njegovi škofiji. Ona pa ni čutila poklica za redovnico, marveč je hotela svoje duhovno življenje živeti zunaj samostana, nekako na sredi poti med redovniškimi pravili in bivanjem v svetu. Njen vzor je bila Mariana de Jesus, preprosta spokornica laikinja v ekvadorskem glavnem mestu Quito, ki se je posvetila v svetu in se darovala kot žrtev v zadoščenje za grehe svojega mesta. (Ta je bila že leta 1850 razglašena za blaženo.)

V želji, da bi sledila svoji lastni poklicanosti, je Narcisa leta 1868 odšla v Limo, glavno mesto Peruja, in prosila p. Pedra Guala za duhovno vodstvo. Ta jo je razumel, spodbujal in ji preskrbel stanovanje pri dominkanskih tretjerednicah. Tam si je privzela ime Narcisa de Jesus v želji, da bi še bolj hodila po stopinjah blažene Mariane in je zasebno napravila zaobljube uboštva, devištva in pokorščine. Ostala pa je v laičnem stanu. Umrla je leta 1869, stara 36 let.

Kmalu po smrti so se začela širiti poročila o izrednih stvareh, ki naj bi se dogajale na njenem grobu. Počasi in vztrajno je začel rasti o njej tudi sluh svetosti.

Postopek, da bi bila razglašena za blaženo, se je začel v 60. letih. Potem pa se je odvijal zelo hitro. Stopnjo junaških kreposti ji je kongregacija priznala že leta 1987, 25. oktobra 1992 pa jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo.

Nazaj na vrh