Napisati, da živim za poletje, bi bilo kar malo žalostno, saj ima v resnici vsak letni čas svoj čar. Zame pa drži, da mi je najljubši čas poletje. Zadnji šolski dan bo zame vedno poseben dan v letu. V zraku je sproščenost in veselo pričakovanje, kaj mi bo poletje prineslo. Šolsko torbo sem kot otrok izpraznila tisti dan, ko sem prišla iz šole, in jo zatlačila nekam pod mizo. Iz knjižnice sem si pritovorila kupe knjig in med poletjem pogosto bedela pozno v noč ter se izgubila med vrsticami.

Poleti smo bili z družino vsako leto na morju, pa v hribih, bila sem zvesta udeleženka oratorijev in duhovnih vaj, na počitnicah pri babici in dediju skupaj z vsemi sestričnami in bratranci, vmes pa so bili tudi tedni, ko smo bili samo doma. To je tudi pomenilo, da smo bili z bratom in sestro dokaj velik del poletja doma sami. Spomnim se jutranjih prepirov, kateri kanal na televiziji bomo gledali (brat je navijal za Discovery Channel), kaj bomo jedli za kosilo in kdo bo koga zatožil za kaj. V časih, ...