Na splošno ljudje vedno iščemo racionalne razlage vsega, kar nas zadeva, in za vsakim človeškim ravnanjem, ki nas preseneča, vznemirja ali celo osupne, skušamo najti nekakšno logiko. Ko nam to uspe, pa čeprav le pri sebi, ker tega ne moremo zares preveriti, se nekoliko pomirimo: zdi se nam, da je svet nekoliko bolj domač, manj nezanesljiv in nevaren, in to celo v primerih, ko nam to, kar nas je vznemirilo, ostaja skrajno tuje in nesprejemljivo, in je morda zelo škodljivo ali celo uničujoče za nas ali za koga drugega ali za skupnost. Razlaga pojava nam prinese olajšanje, ker nam daje občutek, da smo vsaj miselno kos situaciji, da se nekako lahko orientiramo v njej, ker je življenje v temelju vendarle smiselno urejeno. »Hudo je,« si mogoče mislimo, »a je vendarle samo napaka.« In ta misel tolaži, pa naj pripisujemo krivdo za napako posamezniku, manjši ali večji skupini ljudi ali pa jo imamo za sistemsko generirano: napaka je v vsakem primeru po svojem bistvu v nasprotju z logiko življ...