Človek je sam sebi postal bog, zato nekoga nad sabo res ne potrebuje. A zadeva je v resnici veliko bolj žalostna. Človek se je od Boga tako zelo oddaljil, da ga pogosto zreducira na avtomat, kamor nekaj vrže, ven pa pade, kar potrebuje. Preprosto ne vidimo več, koliko bolj pristno, polno, osrečujoče je življenje v Bogu in z Bogom in da je v tem »ne potrebujem« tragika in ne opolnomočenje človeka.

Evropejci živimo v okolju, kjer statistično ateizem postaja večinsko prepričanje. Proces, ki se je začel sredi 17. stoletja z angleškim filozofom Johnom Lockom in njegovim delom Pismo o toleranci in ki ga je precej brutalno pospešila ter razširila francoska revolucija, se je tako močno zalezel v vse pore družbe, da za mizo sodobnega diskurza za religijo ni več prostora. V najslabšem primeru je versko prepričanje ne tako zelo redko zasmehovano in enačeno z otroško fascinacijo nad pravljicami, ki sicer z metaforo približujejo neznano ter skrivnostno, a je hkrati izmišljeno, naivno, nekaj, kar sm...