Zaradi njihovih daril zlata, kadila in mire smo si zlahka ustvarili podobo teh modrih mož kot trojico romarjev, ki smo jih poimenovali Gašper, Miha in Boltežar. V Kölnu je celo njihov grob, čeprav je uganka, kako so v to poslednje počivališče prišli tako daleč severozahodno od Betlehema. Kaj pa poleg tega še lahko izvemo o njih?

V evangeliju spoznamo nekaj nevsakdanjih obiskovalcev – modrih z vzhoda – ki prispejo v Jeruzalem kmalu Jezusovem rojstvu.

Mislim, da se spodobi povedati, da so bili bogati, zato jih včasih omenjamo kot kralje. Kdo drug bi se lahko odpravil na tako dolgo potovanje brez zadostne zaloge, da bi prišel na cilj? Gotovo so bili moški. Malo verjetno bi bilo, da bi se na tako dolgo in morebitno nevarno pot odpravile ženske, poleg tega bi rad spomnil na modrost svoje matere, ki je rekla: »Če bi bile ženske, bi vprašale za pot. Ne bi zamudile. Pomagale bi pri porodu. Prinesle bi praktična darila. Počistile bi hlev in skuhale enolončnico. In bil bi mir na zemlji.«

O nečem sem prepričan: bili so modri. Mojo trditev podpira več razlogov in v letošnjem adventu bi vam jih rad predstavil. Vendar vas nočem le prepričati o njihovi modrosti; še pomembneje je, da vam želim pomagati pripraviti se na osebno srečanje z Jezusom na božični dan. Zato si v tem eseju oglejmo, zakaj so bili ti možje modri: Niso potovali sami.

Skupnost iskalcev

Ko so se trije modri skupaj odpravili na pot, jim je verjetno vzbudila zanimanje nova zvezda na nebu. Mogoče so želeli videti, zakaj se je pojavilo tako znamenje, ki naznanja rojstvo novega kralja v daljni Judeji. A to, kar se je morda začelo kot razumska vedoželjnost, je kmalu preraslo v nekaj veliko globljega. Lahko si predstavljamo te može, ki so postali skupnost iskalcev, medtem ko so potovali skupaj. Mogoče so poiskali nasvete v hebrejskem Svetem pismu in se pogovarjali o prerokbah o Mesiju, ki bo uvedel novo obdobje miru v Jeruzalemu (prim. Iz 9,5–6). Ko so preučevali zgodovino Izraela, jim je Sveti Duh morda pomagal razumeti, da so možje, kot so bili Abraham, Mojzes in David, predhodniki tega Odrešenika.

Karkoli že se je zgodilo, Matejeva zgodba razkriva, da so bili trdno odločeni, da bodo našli novorojenega kralja. Kadarkoli bi lahko opustili iskanje, zlasti potem, ko so prišli v Jeruzalem in ugotovili, da se Herodu ni rodil tak potomec. Vendar niso odnehali. Nekaj jih je gnalo, da so iskali naprej. In ko so našli Jezusa, sta njihovo veselje, ko so ga videli, in slavilna drža razkrila, kako korenito jih je skupno popotovanje spremenilo.

Ko so našli Jezusa, sta njihovo veselje, ko so ga videli, in slavilna drža razkrila, kako korenito jih je skupno popotovanje spremenilo.

Tu lahko vidimo, da nam lahko skupna pot h Gospodu – v okviru skupnosti – pomaga, da ne obupamo. Vsako dolgo potovanje ima svoje telesno in praktično breme, zato je ključnega pomena, da imamo skupnost ljudi, s katerimi si ga delimo. Poleg tega je pogosto najteže nositi duhovno in duševno breme, ki je običajno najnapornejše in nas najbolj osami, zato se moramo zanašati drug na drugega, kadar ta bremena postanejo izjemno težka.

Na poti vere smo brez dvoma kdaj naleteli na velik delež razočaranj in preizkušenj. Na neki točki poti smo se morda začeli spraševati: »Kaj počnem tukaj? Zakaj sem se sploh podal na to pot? In kam sploh grem?« A če bomo potovali skupaj, bomo odkrili, da ta vprašanja redko doletijo vso skupino hkrati. Zato smo blagoslovljeni, da imamo brate in sestre v Gospodu, ki nas lahko dvigajo in spodbujajo, kadar to potrebujemo – tako kot bomo mi lahko pomagali njim, kadar bodo naleteli na podobne ovire. Skupaj se lahko spodbujamo, da bomo vsi prispeli na cilj.

Ostanimo na poti

Skupno potovanje nam pomaga tudi, da se ne izgubimo. Modri z vzhoda so imeli zvezdo, ki jih je vodila, vendar so kljub temu potrebovali drug drugega, da so si pravilno razlagali vodenje zvezde. Na primer, eden je morda bolj znal brati zvezdne karte, drugi pa je bolje poznal Sveto pismo. Tretji je mogoče s prejšnjega potovanja poznal varljivo razpotje na poti. Vsak je imel svoje darove in talente, ki so prispevali k uspešnemu koncu njihovega popotovanja.

Pomislimo še na drug primer. Si lahko zamišljamo, da bi na božično noč samo en pastir varoval čredo? Slišal bi navodila angelov, kako naj poišče Mesija v jaslih v Betlehemu (prim. Mt 2,12), toda katere jasli? V katerem delu mesta? Ko pa so pastirji sodelovali, so se lahko razkropili in preiskali širše območje ter tako hitreje našli Jezusa.

Skupno potovanje nam pomaga tudi, da se ne izgubimo.

Zlahka se izgubimo in zaidemo, kadar smo sami. Kadar pa sodelujemo in poslušamo drug drugega, navodila postanejo jasnejša. Včasih smo lahko prepričani, da moramo ubrati bližnjico ali lažjo pot, ki nas nazadnje zvabi proč od cilja. Spet drugič se nam zazdi, da moramo iti po težji in nevarni poti, kar je povsem nepotrebno. Kadar potujemo skupaj, lahko drug drugemu pomagamo, da se ustavimo in prepoznamo najvarnejšo in najboljšo pot za vse.

Podobno zlahka zaidemo, če poskušamo sami slediti Svetemu pismu. Toda ob pomoči Cerkve, s spoznanji drugih vernikov in zgledom svetnikov, bomo jasneje prepoznavali svojo pot. Bog nam bo seveda pomagal, če se bomo izgubili, vendar bo tudi to storil po našem bratu ali sestri – ali celo celotni skupini vernikov!

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (6/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.