Po drugi svetovni vojni je bilo v Sloveniji pobitih na tisoče ljudi. Za to ni nihče odgovarjal. Tisti, ki ste imeli v prejšnjem sistemu na pomembnih položajih sorodnike, znance ali botre, bi lahko pomagali, da bi se komu od njih povrnil spomin. Vendar tega niste storili. Namesto tega se še priklanjate pred spomeniki tistih, ki so sokrivi za zločine ali so vsaj vedeli zanje. Ničelna toleranca do nasilja ne pozna molka in pozabe, predvsem pa si ne zatiska oči, kadar zločine delajo »naši«.

Tisti, ki niste naredili dovolj, da bi država obsodila povojne morilce, zdaj zagovarjate splav in evtanazijo. Ampak ničelno toleranco do nasilja je mogoče graditi samo na popolni zaščiti človekovega življenja od spočetja do naravne smrti. Vse drugo je blef. Na vsakoletnem pohodu za življenje je jasno vidna razlika med zagovorniki življenja in zagovorniki splava. Prvi imajo na obrazih prijazen nasmeh, v rokah držijo gesla v podporo življenju in sočutno poslušajo ženske, ki javno spregovorijo...