Zapri
Iskanje

Nebesa se začnejo s pozdravom

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 15. 08. 2021 / 00:30
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 11.08.2021 / 10:08
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Nebesa se začnejo s pozdravom

Nebesa se začnejo s pozdravom
»Ker človek postane človeški šele takrat, ko ga obravnavamo kot človeka.« FOTO: Tatjana Splichal.
Razlaga evangelija na praznik Marijinega vnebovzetja.

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: 

»Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39–56)

Marijino vnebovzetje

Vse se je začelo s pozdravom, vsa zgodovina odrešenja, vsa lepota tega, čemur rečemo »nebesa«. Tako je Kristus vstopil v ta svet, v naše življenje. »Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom« (Lk 1,41). 

Kako velike reči je nekaj tako drobcenega, kot je pozdrav, sprožilo med Marijo in Elizabeto, mednju je vstopil Sveti Duh: otroka v njiju sta skakala od veselja, vse okoli njiju je bilo polno življenja in nanju se je kot zlati dež obilno vsipal blagoslov.

Nežnost

Tako velike reči naredi drobcen pozdrav, »dobro jutro«, »dober dan«, »dober večer«, »kako ste kaj«. Ne gre za nič drugega kot samo za vljudnost, res je, vendar pa je ta očitno nekaj zelo pomembnega, če si jo je Bog izvolil kot kraj, na katerem je postal za človeka nekaj živega, otipljivega, resničnega, konkretnega. 

V tem ga je prepoznala Elizabeta: »Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« (Lk 1,43)

Ljudje smo danes precej pozabili na nežnost med nami, veliko je grobosti, marsikaj si izrekamo v imenu »svobode govora« in prepričanja o lastnem prav, pa je vendar le nežnost, mehkoba, občutljivost do sočloveka tisto, s čimer drug drugemu pokažemo, da nam je zanj mar, da ga nočemo raniti, da ima pri nas prostor, ki mu gre kot človeku. 

Da ima človek pri nas dom vedno, brezpogojno, torej nujno takšen, kakršen je, ne da bi se mu bilo treba za to spreminjati.

Ker človek postane človeški šele takrat, ko ga obravnavamo kot človeka. Ko ga pogledamo v obraz, ga namreč ne moremo ustreliti. Ko ga pozdravimo, se ne moremo delati, kakor da ga ni. 

To, da je, da ga je nekdo opazil, da je našel prostor v življenju nekoga, to je največ in dovolj, kar lahko damo ljudem, ki jih srečamo. In morda jih to tudi spremeni, nepredstavljivo spremeni.

Napraviti nebesa

Drug drugemu z nežnostjo pripraviti dom, to je tisto, k čemur nas vabi praznik Marijinega vnebovzetja. Ker se s tem vstopi Bog in njegov blagoslov v naša življenja, ta se vedno razsiplje samo med nami, ko smo sposobni drug drugemu dati prostor pri sebi, kakor Marija Jezusu in Elizabeta Mariji, tako se med nami začenja uresničevati zgodba o odrešenju, enaka kot pred davnimi davnimi leti. 

Saj namreč v nebesa spadajo samo tisti ljudje, ki so jih pripravljeni napraviti drug drugemu, tisti, ki vedo, da se nebesa začenjajo že na zemlji – in da je vanje vzet, kdor je pripravljen drugega vzeti k sebi.

Nebesa se začnejo s pozdravom. Tako preprosto je to – in tako težko.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (33/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh