Po molitveni uri je sledilo somaševanje duhovnikov, ki ga je vidil pomožni škof Franc Šuštar. Spomnil je, da že petindvajset let tako praznujemo tretjo nedeljo v septembru spomin in zahvalo za naše svetniške kandidate ter lepoto in svetost kristjanov, ki so iskreno živeli Božje prijateljstvo in izpolnjevali Božjo voljo.

Leta 2001 smo nedeljo svetniških kandidatov prvič praznovali v širšem obsegu

Spomnil je, da se je to začelo z Baragovim dnevom, ki so ga Slovenci in prijatelji začeli praznovati že leta 1948 v Marquettu v Ameriki, kjer je Baraga živel in je pokopan. Po njihovem vzoru smo začeli praznovati Baragove nedelje od leta 1977 tudi v Sloveniji in to po različnih župnijah; vse do leta 2000.

V tem času so se procesi za beatifikacijo in kanonizacijo začeli še za škofa Antona Vovka, za škofa Janeza Frančiška Gnidovca in Alojzija Grozdeta. Tako smo leta 2001 prvič praznovali to nedeljo v širšem obsegu. Kasneje smo v praznovanje vključili še salezijanskega duhovnika Andreja Majcna, duhovnika Antona Strleta in mistikinjo Magdaleno Gornik.

Planina pri Rakeku, župnijska cerkev sv. Marjeta Antiohijska. Foto: Ivo Žajdela

Vsakega od naših svetniških kandidatov lahko posebej občudujemo

»Vsakega od naših svetniških kandidatov lahko posebej občudujemo in se Bogu zahvaljujemo za tako različno pot svetništva. Ta pot je bila sveto življenje, predanost Božji volji, pričevanje, apostolsko delovanje, zgled vere, sprejetje in prenašanje križa skupaj z Jezusom, delo in velika ljubezen do ljudi. Vsak je šel v tej ljubezni do Jezusa in do ljudi do konca,« je dejal škof Šuštar.

Pomislimo na nadškofa Antona Vovka, kako je kot dobri pastir po Jezusovem zgledu vodil in branil Cerkev v težkih komunističnih časih ter ljudem prinašal upanje; nobena preizkušnja ga ni ustavila ali utišala.

Zahvaljujemo se za svetniško življenje, pričevanje in molitev škofa Janeza Frančiška Gnidovca; tudi on je bil odločni in modri vzgojitelj ter pastir Cerkve na misijonskem področju.

Zahvaljujemo se Bogu za občutljivost in odprtost za Božjo ljubezen in za hrepenenja ljudi, ki so v naših župnijah in v daljni Ameriki želeli slišati besede življenja ter usmiljenja misijonarja in škofa Friderika Baraga.

Zahvaljujemo se za podobnega pričevalca in velikega misijonarja na daljnem Vzhodu duhovnika salezijanca Andreja Majcna. Bil je tudi velik vzgojitelj, ne le mladine, pač pa vseh ljudi, ki so hrepeneli po Božji besedi in krščanskem življenju.

Bogu se zahvaljujemo za skromno in ponižno ženo, ki je kot deklica sprejela Marijino povabilo, da bi vedno izpolnila Jezusovo voljo, za Magdaleno Gornik. Povabljena je bila v skrivnost Jezusovega trpljenja in je to tudi sprejela. Z molitvijo in pričevanjem je vabila ljudi k veri, da bi sprejeli Jezusov dar odrešenja.«

Pomožni škof Franc Šuštar med pridigo. Foto: Ivo Žajdela

Anton Strle je v Planino pri Rakeku prišel za župnika avgusta 1952

Še posebej pa se je škof Šuštar ustavil pri Božjem služabniku Antonu Strletu. Praznovanje je bilo v Planini pri Rakeku, kamor je Strle prišel za župnika avgusta 1952. Med mnogimi poslanstvi in mnogih talentih je spomnil na njegovo župnikovanje. Takrat je prišel iz zapora, kjer je preživel pet let zaradi življenjepisa, ki ga je napisal o Lojzetu Grozdetu. Ta knjiga je bila ključna za poznavanje Grozdeta, ki je zdaj že blaženi. Anton Strle je službo nastopil star 37 let, preizkušen in prečiščen v trpljenju, globoko zakoreninjen v Bogu in izrednih umskih sposobnosti.

O sebi je povedal: »Ko sem prišel iz zapora 1952 leta, mi je škof Anton Vovk povedal, /.../ da me mora poslati ven iz Ljubljane in me dati na župnijo, ki je 'zelo, zelo rdeča', a je v mojem okraju, kjer me morajo po zakonu 'trpeti' vsaj kot navadnega prebivalca. Če ne bo drugače, bom moral maševati pri zaprtih vratih. Ko sem dajal, da grem z veseljem, se mu je obraz ves razvedril.«

O postopku za beatifikacijo Janeza Frančiška Gnidovca je nekaj besed povedal Rok Žlender. Foto: Ivo Žajdela

Bistvo človekove svetosti je v ljubezni, ne v samozataji in odpovedi

Strle je v Planino prišel, ker takratna državna oblast ni dovolila, da bi bival v Ljubljani. A Strleta to ni potrlo. S. Jasna Kogoj je v knjigi o njem zapisala: »V dobrih šestih letih in pol službovanja v tej župniji se je Strle z veliko vnemo posvečal dušnopastirskemu delu, osebni askezi in, kolikor mu je čas dopuščal, tudi poglabljanju v študij. Veliko je molil in se postil, saj je bil prepričan, da za svoje vernike prav z molitvijo in pokoro naredi največ. S postom je včasih pretiraval in je imel zaradi tega še več težav z zdravjem. Na askezo je gledal v evangeljskem duhu.

Zapisal je, da je bistvo človekove svetosti v ljubezni, ne v samozataji in odpovedi; prav ljubezen je svetnike priganjala, da so se veliko pokorili in zatajevali. Predvsem pa so svetniki z junaško potrpežljivostjo in stanovitnostjo spolnjevali svoje dolžnosti in prenašali križe, ki jim jih je nalagala Božja previdnost. Na različne načine si je prizadeval, da bi ljudje poglobili svojo vero in poživili zakramentalno življenje. Z vso skrbnostjo se je pripravljal na nedeljske pridige in popoldanski nauk. Posebno pozornost je posvečeval spovedovanju in se trudil, da bi ljudje bolj cenili in pogosteje prejemali zakrament sprave.«

O stanju postopka za škofa Friderika Ireneja Barago je poročal Jože Pibernik. Foto: Ivo Žajdela

Pri njem se je ves čas prepletala molitev, delo in študij

Posebno pozornost je posvečal bolnikom in umirajočim in omogočal, da so prejeli zakramente. Kot župnik je tudi skrbel za obnove in vzdrževanje cerkva. Skrb za lepoto bogoslužja mu je bila še posebej pri srcu. Njegovi sodelavci so bili v prvi vrsti ministranti, ki jih je zavzeto uvajal v to službo. Veliko skrb je posvečal petju pri bogoslužju, tako ljudskemu kot tudi zborovskemu. V župniji je bil tudi izvrsten katehet, njegov pouk je bil nazoren, nikoli dolgočasen. Z veliko skrbnostjo je pripravljal otroke na prejem zakramentov.

Zelo dejaven je bil tudi v dekaniji med duhovniki. Največkrat so sobratje kar njega zadolžili, da je pripravil pastoralne konference in predavanja. V času bivanja v Planini je Strle prav kmalu po svojem prihodu začel intenzivno študirati, pisati teološke članke in je leta 1956 postal profesor dogmatike na teološki fakulteti v Ljubljani. Pri njem se je tako ves čas prepletala molitev, delo in študij.

Vse lastnosti njegovega pastoralnega življenja na župniji so bila stalnica vsega njegovega duhovniškega življenja na vseh drugih krajih in v svojem profesorskem poslanstvu.

Somaševanje duhovnikov je vodil pomožni škof Franc Šuštar. Foto: Ivo Žajdela

Veliko dela tudi za pripravo procesa za mučence komunističnega in nacističnega nasilja

Pomožni škof Franc Šuštar se je zahvalil vsem, ki vsako leto pripravljajo praznovanje te posebne nedelje. Zahvalil se je Bogu za vse postulatorje in vse, ki se trudijo in delajo pri procesih, da bi naši svetniški kandidati bili pred vesoljno Cerkvijo priznani kot blaženi in svetniki.

Zahvalil se je tudi vernikom za zaupanje, za vero, za molitev, za priprošnje ter za pričevanja, ki so pri tem delu potrebni in dragoceni. »Svetniški kandidati so zgled vere, hkrati pa vse nas potrjujejo v veri in nas na neki način priganjajo, da bi mi še tesneje živeli v povezanosti z Bogom.« Spomnil je tudi, da je že in bo še veliko dela tudi za pripravo procesa za naše mučence komunističnega in nacističnega nasilja.

Potek postopka za prof. Antona Strleta je orisal postulator dr. Andrej Pirš. Foto: Ivo Žajdela

Ko bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni

Ko so profesorja Antona Strleta pred leti vprašali, zakaj si je kot svoje novomašno geslo izbral naslovne besede iz pesmi Povsod Boga, je odgovoril, da ga je k tej izbiri vodila misel, da bomo, šele, ko bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, zares svobodni in srečni, je dejal dr. Blaž Jezeršek. »Čeprav se kdaj ustvarja vtis, da si človeštvo resnične svobode in sreče ne želi, saj se zahodna družba v zadnjih desetletjih bolj in bolj sekularizira, kristjani vemo, da je cilj tega potovanja človeške družine že zdavnaj določen. Ko bo Kristus svoje kraljevanje izročil Očetu in bo Bog vse v vsem. Do takrat pa si bo – po Jezusovih besedah – Božje kraljestvo le s silo utiralo pot in le močni ga bodo osvajali.

Kakorkoli že si lahko različno interpretiramo te Jezusove besede, bo vendarle držalo, da lahko v teh 'močnih', ki so osvojili Božje kraljestvo, prepoznamo ravno svetnike. In Cerkev jih je v vsej svoji zgodovini prepoznala že na tisoče.«

Cerkev je pri prepoznavanju svetnikov nadvse previdna

Opozoril je, da pot do tega prepoznanja, razglasitve niti najmanj ni enostavna. »Cerkev je namreč pri prepoznavanju svetnikov nadvse previdna: življenje kandidatov za beatifikacijo je podvrženo ostremu očesu strokovnjakov z dikasterija za zadeve svetnikov. Ti se želijo s čim večjo gotovostjo prepričati, da so kandidati zares primerni za tak naziv. V ta namen je Cerkev pripravila poseben protokol, beatifikacijski postopek, skozi katerega mora vsak kandidat, ki bi si po mnenju krajevne Cerkve zaslužil čast oltarja.«

K besedi je vabil postulatorje oziroma njihove namestnike. S strani slovenskih lazaristov, ki od blizu spremljajo postopek za Janeza Frančiška Gnidovca, je nekaj besed povedal Rok Žlender. O postopku za misijonarja Andreja Majcna je spregovoril vicepostulator dr. Alojzij Slavko Snoj. O postopku za beatifikacijo nadškofa Antona Vovka je nekaj postulatorjevih misli prebral dr. Blaž Jezeršek. Stanje postopka za mistikinjo Magdaleno Gornik je predstavil postulator Franci Petrič. O stanju postopka za škofa Friderika Ireneja Barago je poročal Jože Pibernik. Potek postopka za prof. Antona Strleta je orisal postulator dr. Andrej Pirš.

Stanje postopka za mistikinjo Magdaleno Gornik je predstavil postulator Franci Petrič. Foto: Ivo Žajdela

Predstavitev beatifikacijskih postopkov svetniških kandidatov

Franci Petrič je za Božjo služabnico Magdaleno Gornik dejal, da so 19. julija 2025 obhajali njen 190. rojstni dan. »Na Gori je ob tem jubileju maševal in nas nagovoril kardinal dr. Franc Rode, letošnji diamantni mašnik. Poudaril je, da če bi bila Magdalena rojena v enem velikih narodov, bi bila že zdavnaj razglašena za svetnico. Pri nas pa je, žal, morala čakati na začetek postopka za razglasitev vse do 14. septembra 2022. Ker gre za zgodovinski postopek, raziskujemo dokumente, ki pišejo o njeni svetosti in o odmevih v tedanjem času ter tudi to, kako se je sloves njene svetosti ohranil do danes. Del postopka je bil zaslišanje prič, ki kaj vedo o njej, ker so to slišali ali pa so doživeli njeno čudežno priprošnjo. Ta pričevanja smo že zbrali in so tudi že prevedena za rimski del postopka. Zdaj komisija pregleduje dokumente, ki pišejo o njej. Upajmo, da pridemo kmalu tudi do pisanja pozicije, najpomembnejšega sadu postopka.«

Na Goro prihaja veliko romarjev

Poročal je, da je Gora letos postala kraj, kamor prihajajo romarji z mnogih krajev sveta. Omenil je skupino, ki je priromala konec maja z daljnih Filipinov, pa romarje iz sosednjih Hrvaške, Italije in Avstrije. V juniju so se ob spominu na svoja posvečenja zbirali pri njenem krstnem kamnu duhovniki iz več dekanij ljubljanske nadškofije. Tudi letos je število avtobusov, ki so prišli na Goro že sredi leta preseglo številko 50, koliko pa je bilo obiskovalcev z osebnimi avtomobili ali drugače, pa niti ne vedo.

Posebno romanje, že drugo leto zapored, bo v soboto, 27. septembra 2025, ko bo Gora cilj romarjev, ki bodo tja prišli z Blok, Nove Štifte in Sodražice peš po t. i. Magdalenini poti. Povabil je na romarski shod, ki bo 22. februarja 2026 v Sodražici ob 130. obletnici njene smrti.

Omenil je, da je založba Družina te dni izdala knjigo italijanskega avtorja Saveria Gaete z naslovom Deset obličij skrivnosti, kjer je predstavljenih deset žena iz zgodovine, ki so govorile z Bogom. Med njimi je tudi Magdalena Gornik.

1/8