Čez poletje pogledam več filmov kot med šolskim letom. Sploh, ker je bil julij tako deževen in smo si čas, ki smo ga prebili v hiši, morali nekako krajšati.

Otrokom sem pokazala nekaj filmov, ki so bili priljubljeni v mojem otroštvu. Najprej so se še branili, po koncu filma pa so bili vendarle zadovoljni.

Mene pa sta ob gledanju filmov iz osemdesetih in devetdesetih preplavljali dve glavni ugotovitvi. Najprej ta, da so bili filmi mnogo počasnejši in da je bilo v njih več subtilnosti. Še bolj pa, kako izrazni so bili obrazi. Sploh ženski.

Šele ob ogledu teh filmov sem ugotovila, zakaj me toliko sodobnih razočara. Izvrstne igralke, ki sem se jih kot otrok ali najstnica veselila v vsaki vlogi, saj so bile preprosto vrhunske, imajo sedaj vse z lepotno kirurgijo popravljene in v veliki meri zamrznjene obraze. Nicole Kidman, Sandra Bullock, Anne Hathaway, Renee Zellweger, Robin Wright ... da jih naštejem samo nekaj.

Težko gledam filme z njimi v glavnih vlogah, saj ne morem razločiti, kaj čut...